Naš pogled na izletu se ni odbijal od morske gladine, pogledali smo naravnost v morje. Nismo bili površinski, spustili smo se v globine. Ne zelo velike globine, saj slovensko morje s povprečno globino 17 metrov spada med relativno plitva morja, a to ne pomeni, da je dolgočasno ali pusto – ravno nasprotno.
46,6 kilometra je skupna dolžina slovenske obale. Za primerjavo – taka je tudi razdalja med Ljubljano in Radovljico. Ni veliko, a teh nekaj deset kilometrov obale skriva bogat podvodni svet.
“Prostorska pestrost je na majhnem območju tako velika, da lahko v enem samem potopu vidiš ogromno habitatnih tipov.”
Borut Mavrič, morski biolog
V Tržaškem zalivu je tako pester iz različnih razlogov, eden je gotovo plitvost in s tem temperaturna nihanja. Tudi podvodni svet ima letne čase. Alge in morske cvetnice pozimi v veliki meri izginejo, nadomestijo jih enocelični organizmi, ki izgledajo kot nekakšne sluzaste prevleke. Poleti se življenje vrne.
“Imamo majhno morje, ampak na specifičnih delih naše obale je mogoče videti vse vrste, ki so značilne za Jadran in Sredozemlje.”
Marjan Makuc, potapljaški inštruktor v Sub-net centru
Vse to ob obalo vnese precej dinamike, kar je za potapljače seveda zelo dobrodošlo. Razlog so predvsem kamnine, ki obdajajo morje – v Sloveniji je to fliš, ki je zelo krhek in se ob vsakem deževju spira v morje, kar povzroča slabšo vidljivost kot denimo na hrvaškem delu Jadrana, ki je večinoma apnenčast. A v Sloveniji je mogoče na zelo majhnem območju videti zelo veliko različnih habitatov. Kar pomeni precej različnih lokacij za potapljanje.
“Oprema postaja vse bolj zanesljiva. Že zelo dolgo nismo zabeležili nesreče zaradi opreme. Pomembno je, da se pravil, ki se jih naučimo, potem tudi držimo.”
Mitja Slavinec, predsednik Slovenske potapljaške zveze
Najglobja točka slovenskega morja leži 300 metrov od rta Madona, tam je morje globoko 38 metrov. Kraj je označen z 2500 kg težko betonsko piramido, na njej je narisan na glavo obrnjen slovenski grb s Triglavom. Podvodni Triglav torej.
