“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Čevljev ne bom nosil, da jih ne bi prehitro obrabil
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Še nikoli niso praznovali rojstnega dne
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
Kaya, kaj je zobna miška?
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Znamka mobilnega telefona? Kako nepomembna stvar!
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Najprej posmehovanje, potem pa velika in lepa izkušnja
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
Jokali so tudi starši
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
Ni nasilnež, v resnici je le fantek, ki si želi objem
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
