Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju.
Borut Zemljič je nekaj let po tem, ko je zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih, zaživel polno partnersko življenje in postal celo oče.
"S partnerico sva se spoznala na zabavi. Okolica je bila sprva šokirana, potem pa so se začeli na to privajati. Sledile so pohvale, da sem super."
Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju.
Borut Zemljič je pred nekaj leti zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih. Na novo je bilo treba določiti življenjske cilje. “Nekaj časa traja, da dojameš, kaj se ti je zgodilo; kaj si izgubil in kaj pridobil. Pot se ne konča z nesrečo, treba se je bojevati naprej.”
“Težko se je bilo pojaviti v stari družbi, strah jih je bilo, kako naj se z mano obnašajo.”
Kljub nesreči pa so se Borutu odprle številne poti. Najprej partnerska zveza: “Spoznala sva se na zabavi. Okolica je bila sprva šokirana, potem pa so se začeli na to privajati. Sledile so pohvale, da sem super.”
Ker je bilo odobravanje ljubezni vse večje, sta naredila korak dlje. “Logično se nama je zdelo, da bi bil plod najine ljubezni mali pingvinček.”
Borut pravi, da se je zjokal, ko je izvedel, da bo postal oče.
“Počutil sem se kot bog. Bil sem prisoten pri porodu, takrat sem začel drugače gledati na ženske.”
Kljub vsemu pa medicinske sestre niso verjele, da bo znal prijeti dojenčka, saj ene roke ne more uporabljati. “Takrat sem jim povedal, da če sem shodil z vozička, bom znal tudi prijeti svojega otroka.”
