Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
