Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
"Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice."
Matthew živi ob oceanu v Kaliforniji. Ima veliko hišo, dva otroka in službo profesorja na Univerzi v Santa Barbari. Nima veliko prostega časa, ko pa je prost, rad igra košarko, sprehaja psa po peščeni plaži ali čas zabija na svoji barki. Tako nekako si je mogoče predstavljati tipično ameriško življenje. Matthew Turk pa vseeno ni tipičen Američan, njegovi stari starši so bili Slovenci.
Ob koncu 19. stoletja so še kot otroci zapustili Slovenijo in ločeno prispeli v Združene države Amerike. Babica in dedek sta se potem spoznala, se zaljubila, si ustvarila družino in tam za vedno ostala: “Takrat sta bila oba zelo mlada, s svojima družinama sta se preselila v Minnesoto. V prvih nekaj desetletjih 20. stoletja se je tja preselilo veliko Slovencev in številni so delo dobili v tamkajšnjih rudnikih železa. Moj oče se je že rodil v Minnesoti, nikoli ni živel v Sloveniji, je pa odraščal ob slovenskem jeziku, saj babica ni govorila angleško. Umrla je, ko sem bil še zelo majhen. Spominjam se, da se nisva mogla pogovarjati, saj je poznala le nekaj angleških besed, večinoma smo se zato sporazumevali s pantomimo.”
Ni pa to edini spomin, ki ga veže na babico.
“Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice.”
Matthew Turk kljub temu, da je napol Slovenec, ne govori slovensko, saj njegov oče ni ohranil stikov s sorodniki v Sloveniji. Pravi, da se doma niso nikoli pogovarjali v slovenščini, zato se tudi jezika ni naučil. Zaradi očetovega dela pa v otroštvu ni imel možnosti vzpostaviti pravih prijateljstev.
“Oče je bil v mornarici, zato smo se veliko selili. Kot otrok sem živel v različnih mestih, to pa ima dobre in slabe strani. Včasih sem zavidal tistim, ki so živeli v istem mestu celo življenje, saj so si lahko ustvarili tista prava dolgoletna prijateljstva. Po drugi strani pa sem doživel veliko stvari, ki jih drugi niso.”
Selil se je v otroštvu – večinoma po mestih na vzhodni obali Združenih držav Amerike, nomadsko življenje pa je ohranil tudi v študijskih letih. Študiral je elektroinženirstvo in robotiko. Na izbiro študija je imela velik vpliv znanstvenofantastična holivudska produkcija.
“Vedno sem si želel ustvarjati naprave, ki bi pomagale ljudem. Samo nebo je meja in na področju računalniške tehnologije se zdi, da ni ovir.”
Področje, na katerem deluje, je večinoma področje računalniškega vida. Zadnje čase večinoma dela na interakciji med človekom in računalnikom in na področju razširjene resničnosti. “Ta tehnologija daje možnost, da informacije iz realnega življenja in tiste, ki jih ustvari računalnik, združimo in vam jih na prijazen način ponudimo. To je ideja razširjene realnosti.”
“Računalništvo danes veliko lažje najde svoj prostor v akademskih vodah kot pred nekaj leti. Oddelki za računalniško znanost se v Ameriki širijo in potrebujejo nov kader, veliko zaposlujejo profesorje, seveda, če so dobri.”
In sam je zelo dober. Potuje in gostuje na številnih uglednih svetovnih univerzah in inštitutih. Živel je na primer v Grenoblu v Franciji, v Lozani v Švici, dvakrat je bil na Finskem – v mestih Tempere in Oulu, zdaj pa je končno prispel tudi v Slovenijo: “Spoznal sem, da je Slovenija lepa in Ljubljana zelo prijetno mesto, vanjo bi se z veseljem vrnil. S sabo bi pripeljal družino, pa tudi svoje brate in sestre, ki še niso bili v Sloveniji. In če bo obstajala kakršna koli možnost, da odkrijem, kdo so moji sorodniki tu, bi bilo čudovito. Rad bi spoznal Turke, moja babica pa se je pisala Kočevar.”
“Podeželje je čudovito, mesto Ljubljana pa bi lahko rekli, da je “dobro vzdrževano” glavno mesto – je zelo čisto in ima lepe stavbe.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) July 15, 2015
