Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Ugotovila je, da dežurni higienik zanje ni odgovoren, v tamkajšnji komunali so ji predlagali, naj jih zakoplje. Po dodatnih preverjanjih je ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih odpelje v Koto v Ljubljano. Če bi živela denimo na Vipavskem, ne bi bilo težav, saj tam lokalna skupnost poskrbi za odvoz in uničenje teh odpadkov.
Po prvih preverjanjih, kako je treba ravnati z odpadki pri zakolu živali na domu, smo ugotovili dvoje: kjer imajo dolgoletno tradicijo reje drobnice, lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti.
Mag. Ivan Ambrožič je na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odgovoren za ravnanje s klavniškimi odpadki. Kot pojasnjuje, je po pravilniku o zakolu za lastno uporabo lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke.
Podobno kot na Dolenjskem tudi na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Edino območje, kjer imajo zgledno urejen sistem zbiranja klavniških odpadkov, je Štajerska.
V koncesijski pogodbi za ravnanje s klavniškimi odpadki so določene tudi najvišje odkupne cene zanje: za kilogram klavniških odpadkov morajo uporabniki odšteti vsega 19 centov za kilogram.
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov.
Ena od možnosti za dolgoročno ureditev vprašanja teh odpadkov, prijazna tudi malim rejcem, bi bila ta, da bi bolje uporabili razvejano mrežo nacionalne veterinarsko-higienske službe. Ta mora tako ali tako skrbeti za odvoz kadavrov živali, njihovo dejavnost pa bi lahko delno financirale tudi lokalne skupnosti, nekaj bi primaknili rejci. Tako bi se lahko zelo elegantno in v skladu s pravilniki in zakoni znebili odpadkov, ki roko na srce zaradi precej zapletenega sistema razvrščanja klavniških odpadkov in ravnanja z njimi vse prepogosto končajo zakopani na gnoj ali v gozdu. Kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so zakopani klavniški odpadki tudi eden od pomembnih razlogov za konflikte divjih zveri in ljudi. Zato tudi na Zavodu za gozdove podpirajo idejo, da se sistem zbiranja klavniških odpadkov uvede povsod, saj bi skrbnejše ravnanje z njimi zagotovo pripomoglo k manjšemu številu medvedov v okolici naselij.
