Danes pa zelo na kratko o že preverjenih povezavah med prometno varnostjo in splošno ljudsko vstajo
Kot je znano, se je zadnja vstaja na slovenskih tleh zgodila po namestitvi radarjev v Mariboru, ti naj bi merili hitrost na najbolj prometno problematičnih točkah v mestu in samodejno kaznovali prekrškarje. Sledila je splošna ljudska vstaja, zaradi katere je odstopila mestna vlada, njen odmev pa je zrušil tudi tedanjo republiško vlado in posledično pripeljal do predčasnih volitev. In tako naprej in tako nazaj.
Zato tako zelo čudi, kako je zadnje dni šla neopaženo mimo nas novica, ki potencialno ponovno vzpostavlja razmere, kot so bile v Mariboru tisto jesen. Zelo na kratko: DARS in slovenska policija naj bi na petkilometrskem avtocestnem odseku skozi trojanska predora uvedla sektorsko merjenje hitrosti. Posebna kamera bi zabeležila hitrost vozila ob vstopu in ob izstopu iz tunelske cevi in izračunala, s kolikšno povprečno hitrostjo se je vozilo gibalo. Če bi ta presegala omejitev 100 km/h, bi posnetek registrske tablice vozila skupaj z voznikovo fotografijo romal na policijo, od koder bi vozniku nato izdali plačilni nalog.
Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomni, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev.
Prav te dni začenjati s sektorskimi merjenji, ko se vijejo kolone zaradi vsakoletnih popravil nove avtoceste skozi vso Savinjsko dolino, se zdi spet v skladu z znamenitim Darsovim ignorantstvom. Najvišja povprečna hitrost po plačljivi avtocesti se te dni vsaj polovico razdalje med Ljubljano in Mariborom giblje okoli 60 kilometrov na uro in 100 kilometrov na uro skozi trojanska tunela (če sta slučajno odprta), kar se zdi prijetna popestritev.
Vendar pljuvalsko agitatorska akcija proti slovenskemu avtocestnemu dinozavru ni naš osnovni namen. Naš namen je pokazati dvojna merila in pa opozoriti na prihajajoče revolucionarne čase.
Mizanscena je na las podobna mariborski … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In spet gre najprej za poskusno obdobje in spet, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, res pa v nobenem primeru ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti čez Ravbarkomando, recimo.
Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina. Ob tej lokalpatriotski šaradi pa gre še za en nepredvidljiv trenutek; predajanje tako zelo občutljivega področja, kot je prometna varnost, v roke strojem, se zdi ne le brezčutna, temveč potencialno tudi nevarna rabota. Do zdaj, tudi ko kršimo prometni predpis, še vedno gre za igro ravbarja in žandarja. Če pri kršitvi nismo zasačeni, predpisa pač ne kršimo in tudi druga stran, se pravi represivni organ, mora v to, da nas dobi, vložiti nek napor.
S sistemom sektorskega merjenja hitrosti, ki je v svojem bistvu enak kot sporno in propadlo radarsko merjenje hitrosti v Mariboru, pa gre za institucionalizacijo in instrumentalizacijo prometne varnosti, kjer ostane voznik, ki krši predpis, brez vsake možnosti – prometna varnost pa se posledično spremeni v eno samo ogromno inkasantsko akcijo.
Hkrati pa ima razmišljujoči še en vsaj majhen pomislek ob desettisočih registrskih tablic s pripadajočimi obrazi. Odgovorni trdijo, da se podatki nekršiteljev samodejno zbrišejo; a fotografiranje milijonov posameznikov, ki jim ob pripadajočih registrskih tablicah ni težava dodati identitete, v človeku vzbuja nelagodje. Pa čeprav v imenu vsemogoče prometne varnosti.
Mariborsko revolucijo jeseni leta 2012 je sprožila obljuba množičnega kaznovanja, ki bi že tako uničeno mesto spravilo na kolena. V čem se takratna situacija razlikuje od današnje, oziroma kaj brani petkilometrskemu avtocestnemu odseku, da ne postane največje lovišče v državi in zlata policijsko/Darsova jama, nam v tem trenutku resnično ni jasno.
Ali pa so morebiti odgovorni prometni bogovi presodili, da je nekajmesečna gospodarska rast že toliko vplivala na splošno ljudsko blaginjo, ki bo od zdaj v družinskih proračunih mirno prenesla nekaj sto evrov mesečno za prometne kazni. Sektorsko merjenje hitrosti na trojanskem odseku avtoceste je še en dokaz več, da se na Slovenskem vladajoče uradništvo ni pripravljeno ali ni zmožno ničesar naučiti iz preteklih napak. Spraviti norce z avtocest pa menda ja ni tako zapletena naloga, da je policija in DARS ne bi zmogla brez barbarskega kaznovanja vsevprek.
Pomensko se zdita prometna varnost in povzročanje socialnih krivic neodvisna, vsak na svojem koncu družbenega življenja. A nekaj mora biti strašansko narobe v deželi, kjer se oba pojma soodvisno povežeta.
