Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
