Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
