Odkar pluje človek, plujejo tudi živali. Mačke so po palubah lovile podgane, veliko mornarjev pa je prisegalo tudi na njihove napovedi neviht. Psi pa so bili pogosto najboljši prijatelji pomorščakov na dolgih plovbah. Na ladjah so plule tudi številne druge živali, od konjev in koz do ruskih medvedov.
Zgodbe o živalskih pomorščakih bo z Noetovo bando delila Patricia Sullivan, ustanoviteljica Muzeja pomorskih domačih živali.
Odkar pluje človek, plujejo tudi živali in Patricia Sullivan je našla številne zgodbe o živalskih pomorščakih, pa ne le tistih z Noetove barke. Sullivanova je leta 2006 zgodbe zbrala v virtualnem Muzeju pomorskih domačih živali. Ob pomoči prostovoljcev zbirko fotografij, zapisov, knjig in drugih dokumentov širi že deveto leto. Predvsem mačke in psi so bili pogosti člani posadk, bili so tako sodelavci kot ljubljenčki mornarjev.
“V preteklosti so mačke uporabljali predvsem za lovljenje podgan. Pred njimi so varovale zaloge hrane, pa tudi vrvi, ki so jih podgane rade žvečile. Tudi pse so uporabljali za lovljenje podgan. Sicer pa so bili psi, skupaj s konji, med prvimi domačimi živalmi na morju. Na krov so jih vzeli prvi raziskovalci sveta.” – Patricia Sullivan
Mačke pa so mornarji uporabljali še za napovedovanje vremena. Nevihto naj bi po nekaterih zapisih uspešno napovedale tri dni vnaprej: “Člani posadk so bili prepričani, da če se mačka obnaša na določen način, to pomeni nevihto. Lahko da gre le za mit, a glede na vse pisne vire je verjetno tudi kaj resnice v tem.”
Številne ladje so imele svoje maskote, ena izmed najbolj znanih je bil pes po imenu Sinbad. Leta 1938 ga je posvojila posadka Ameriške obalne straže. Sinbad je na ladji Campbell preživel kar nekaj let, postal je uradni član posadke, imel svojo uniformo in celo svoj pograd. Bil naj bi pogumen in sposoben mornar, ki pa je občasno zanetil tudi kakšen manjši mednarodni spor.
“V Maroku je Sinbad nekaj mornarjev spremil na bazar. Ustavil se je pri stojnici prodajalca orientalskih preprog in si eno izmed njih izbral za svoje ležišče. Lastnik stojnice je bil zelo jezen, psa je želel vreči ven. Skoraj bi izbruhnil pretep med Maročani in mornarji, ki so se postavili Sinbadu v bran.”
Živali so na morje odplule tudi v času obeh velikih vojn. Kot je povedala Patricia Sullivan so bili golobi pismonoše uradni člani mornarice. Tudi psi so bili del vojaških sil, veliko pa je zgodb, predvsem o mačkah, ki so preživele bombardiranje ladij: “Med slavnimi mački je Oskar, pripadal je nemški ladji. Ko jo je zadel torpedo, je mačka skupaj s preživelimi člani posadke iz vode rešila britanska ladja. Tudi britansko ladjo je zadel torpedo in Oskar se je znova znašel v morju. Preživel je, tretjo ladjo, ki ga je rešila, pa je doletela enaka usoda kot prvi dve. Ko je posadko tretje ladje rešila britanska mornarica, so se mornarji odločili, da je Oskar slabo znamenje, in tako ni smel na nobeno ladjo več. Oskar, ki je preživel tri bombardiranja, je preostanek življenja prebil v lepi hiši v Veliki Britaniji.”
Muzej pomorskih domačih živali pa sledi tudi zgodbam današnjih živalskih pomorščakov. Maček Bailey, ki s svojo človeško posadko živi na jadrnici, je postal prvi morski ambasador muzeja. Patricia Sullivan je tako zgradila most med preteklostjo in sedanjostjo, upa pa, da bodo zgodbe zbrane v Muzeju pomorskih domačih živali živele tudi v prihodnosti.
