Moril nisem jaz, ampak moja cista

Možgani na sodišču

foto: Bobo

Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.

So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.

V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.

Cista prinesla manj strogo kazen

Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.

Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.

“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”

Dr. James Fallon

Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.

Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.

Psihopati pred sodiščem

Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.

Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.

“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”

Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?

Priporočamo celoten pogovor z dr. Jamesom Fallonom v izvirniku:

Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X

Hvala vsem za trasnkript in prevod.

Sorodna oddaja: Modrosti psihopatov