O gurujstvu znanstvenega PR-a

Kako je znanstvenikom uspelo, da so iz zahtevne »cernovske« fizike naredili medijsko vročo temo?

foto: MMC

Veliki hadronski trkalnik se po dveh letih vrača prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. “Pridobili bomo veliko več podatkov, z bolj natančnimi meritvami, kot smo jih izvajali do zdaj. V preteklosti smo potrdili obstoj dolgo pričakovanega delca, Higgsovega bozona, vemo, da obstaja, vemo, kakšna je njegova naloga – ta namreč, da daje osnovnim delcem maso. A še vedno je o njem znanega zelo malo. To bo zdaj ena od naših prihodnjih nalog. Upamo, da nam bo s tem uspelo odpreti vrata do nove fizike,” je ob svojem obisku v Ljubljani pojasnil dr. James Gillies, vodja službe za komuniciranje v Cernu, Evropski kolaboraciji za fiziko delcev v Ženevi.

Lov na graviton?

Bi lahko novemu obdobju rekli lov na graviton, če smo v prejšnjem spremljali iskanje Higgsovega bozona? Gravitacija je izjemno šibka v primerjavi z ostalimi silami narave, ki jih poznamo, je pojasnil. “Na ravni delcev – s čimer se ukvarjamo v Cernu – je zato ne moreš niti izmeriti. Toda po drugi strani je prav gravitacija tista sila, ki prevladuje na velikih skalah in je tudi razlog, zakaj se planeti vrtijo okoli zvezd, zakaj se zvezde zbirajo v galaksijah in zakaj se tudi galaksije premikajo. Marsikateri znanstvenik v Cernu se nadeja, da bi lahko v prihodnosti našli odgovor o obstoju gravitona. To bi bilo res vznemirljivo,” je prepričan Gilies.

Zapuščina 20-ega stoletja sta namreč dve osrednji fizikalni teoriji – kvantna mehanika in teorija relativnosti – ki sta do zdaj veljali za nezdružljivi. Graviton, delec, ki prenaša gravitacijo v večini sistemov kvantne gravitacije, bi pomenil ogromen napredek, saj bi povezal ti dve teoriji. “A za to je malo upanja,” pravi Gillies.

Sveta mantra: radovednost

A eno je to, kar se dogaja za stenami Cerna, drugo o tem, kaj o tem ve javnost … In ta – resnici na ljubo – kljub medijsko odmevnim zgodbam o Cernu ve zelo malo …

Znanost mora odigrati večjo vlogo v družbi in velike znanstvene institucije, med katere spada tudi Cern, morajo k temu prispevati.”

– James Gillies

Kliše o tem, kako se fizikov drži slab in odbijajoč sloves, ne drži več. Ljudje, ki delujejo v znanosti, postajajo priljubljeni. Ukvarjanje z znanostjo ni več nekaj sramotnega, pravi James Gillies.

Otroci so vedno polni vprašanj, vsi dvigujejo roke. Starejši kot so, manj rok je v zraku. Ko v Cern pridejo starejši, se pustijo tiho voditi. In ko nihče ne gleda, se kdo oglasi: “Vas lahko nekaj vprašam? Res je neumno vprašanje” … “Vedno jim odvrnem, da ni neumnih vprašanj.”

Klestili mite – in uspeli

A kako so kljub temu iz Velikega hadronskega trkalnika naredili medijsko odmevno zgodbo? »Najprej,« hiti razlagati Gillies, “veliki hadronski trkalnik je fantastična zgodba že sama po sebi. Je spomenik težnji človeštva po tem, da razume vesolje, v katerem živimo.” Svojevrstno zgodbo ustvarja tudi dejstvo, da na enem samem projektu deluje več kot sto narodnosti.

A nobena zgodba se ne pove sama. Kako so jo povedali in kje našli prava ušesa zanjo? Prvič, medijska james_Gilliespokrajina se je močno spremenila s prihodom družbenih medijev. Oblikovala se je izjemno močna virtualna skupnost ljudi, ki podpirajo znanost v družbenih medijih. Potem so tu tudi ljudje, ki – po drugi strani – glasno opozarjajo, da je znanost nevarna. Zlasti leta 2008 so bila pogosta opozorila, naj ne zaganjamo pospeševalnika, saj lahko na tak način ustvarimo črno luknjo. Nekateri mediji so takšne zgodbe rade volje pograbili. “Čeprav je bilo neprijetno, je vsekakor pripomoglo k boljši prepoznavnosti Cerna,” se spominja Gillies. In tretjič, nekajkrat so pristali v zgodbah, fikciji. Najbolj znana je, denimo, Angeli in demoni avtorja Dana Browna. To so sprejeli kot priložnost, da prodrejo do občinstev, do katerih sicer ne bi.

“Razmišljali smo, kaj storiti? Se bomo delali, da tega ni? Bomo agresivno napadli? Ali bomo vse skupaj raje obravnavali kot priložnost, da javno pretresemo vsebino tovrstnih zgodb, se ob tem zabavamo in izkoristimo kot priložnost za pogovor o pravi znanosti?”

Odločili so se za slednje, prebrali knjigo, identificirali nekaj temeljnih tez in skušali nanje odgovoriti. Klestili so napačne mite o antimateriji, tajnih ultrahitrih letalih in ne nazadnje tudi o tem, ali cernovski nobelovci igrajo frizbi. Ne, tudi to ni res. Brownovo fikcijo so torej uporabili, da so z njo izpostavili resnične pozitivne zgodbe, kot je na primer prava uporaba antimaterije v slikovnih metodah PET v medicini.

Če bi se hotel izraziti kot pravi PR-ovec, bi vzrok za to seveda pripisal našim komunikacijskim sposobnostim. A če sem iskren, so izjemno vlogo odigrale domneve o črni luknji v medijih leta 2008.”

LHC v rapu in zborovskem večglasju

No, vsake toliko se v Cernu spomnijo česa odbitega. Tak je bil na primer LHC Rap.

No, povsem druga zvrst je zborovsko petje. Tudi tu obstaja pesem o Cernu, no, če smo natančni, pesem o fiziku osnovnih delcev.

Včasih tudi po zgledu Nase, ki so jo po obisku na spletni strani prehiteli le enkrat, in sicer leta 2008 ob zagonu trkalnika.

Nasa je bila na področju komuniciranja znanosti vedno referenca. To, kar počnejo, je preprosto neverjetno. Sem iz generacije, ki je v živo spremljala pristanek na Luni, in to je bilo nekaj najbolj osupljivega, kar sem kdajkoli doživel. Ni me sram reči, da se v Cernu včasih tudi zgledujemo po njih.”