Stres je pri šolarjih in dijakih prav tako prisoten kot v odrasli populaciji. A ga zaradi vse večje želje, da bi bili otroci kar se da uspešni, pogosto ne prepoznamo pravočasno, ali pa ga s prevelikimi pričakovanji le povečujemo.
Kako lahko otrokom pomagamo iz njegovega primeža sta v Ambulanti 202 svetovali dr. Helena Jeriček Klanšček in mag. Maja Bajt z NIJZ.
Življenje živimo tukaj in zdaj, otrok naj bo najprej otrok, šele nato učenec
Stres je vedno bil in vedno bo, ne glede na to, kako se družba spreminja. In vedno so stres doživljali tudi otroci. A bistvena razlika med nekoč in danes je, da so bili nekoč stresi veliki, a kratkotrajni, zdaj pa je stres nenehen, brez pravega počitka in odkopa, brez prave možnosti regeneracije, opozarja na razliko dr. socialne pedagogike Helena Jeriček Klanšček z NIJZ. Novost pa je tudi, da je šolski uspeh med permanentnimi stresnimi faktorji v zadnjih dveh desetletjih zavzel zelo visoko mesto. Od otrok in mladostnikov pričakujemo veliko in še več, hkrati pa znakov pretiranega stresa pogosto ne spoznamo pravočasno.
Beg v navidezno ne rešuje ničesar
“Negativne misli, težave s pozornostjo, zbranostjo, vznemirjenost, potrtost, žalost, jeza, pa umikanje v samoto, težave s prehranjevanjem, spanjem in telesni znaki, kot so pospešeni utrip, povišani tlak in plitvo dihanje – vse to so tipični znaki stresa, ki so skoraj enaki tudi med odraslimi. Posebnost pri otrocih je, da se lahko zaradi stresa vrne tudi kakšna oblika regresivnega vedenja, ki ga je otrok morda že prerasel, kot je sesanje palca, vrtenje šopa las okoli prsta in podobno. Tudi vzrokov za psihosomatske znake, kot so bolečina v trebuhu ali glavobol, pogosto ne povezujemo s stresom, ampak iščemo vzroke najprej drugje,” našteva značilne znake dr. Jeriček Klanšček.
“Zelo značilen je tudi umik v navidezni svet interneta in številnih možnosti, ki jih nudijo pametni telefoni, česar pogosto ne povežemo s stresom, zato ostane neprepoznano. Vendar otroku tak beg stiske sploh ne olajša,” med prezrte opozorilne znake doda še psihologinja mag. Maja Bajt z NIJZ.
Pogovor je temelj vsega
“Najpomembnejši prvi korak je zagotovo pogovor z otrokom, s pomočjo katerega sploh razumemo, kaj ga spravlja v stres. Morda to ni le napovedana kontrolna naloga, ampak tudi nerazumevanje s sošolci ali celo kaj tretjega. A vedeti moramo, da otrokovo prepoznavanje problema ni enako kot pri odraslih. Pogosto se obremenjujejo s stvarmi, ki so za nas povsem nepomembne in moramo se zavedati njihove nesposobnosti, da realno ocenijo resničen problem.” A ne glede na to, kako banalni se z našega zornega kota zdijo razlogi za stres, morajo otroci začutiti, da so slišani, da njihovih razlogov za stres ne omalovažujemo.
Pomoč pri spoprijemanju s stresom
In kako se spoprijeti s stresom? Sogovornici sta tudi avtorici brezplačnega priročnika Ko učenca strese stres, ki s praktično razlago in številnimi praktičnimi vajami lahko pomaga pri učenju spoprijemanja s stresom tako učiteljem kot staršem.
Velikokrat je za otroke veliko olajšanje že, če starši popustijo v svojih, včasih bolestno ambicioznih pričakovanjih, poudarita sogovornici. In tudi nenehno brezplodno razmišljanje, kakšne daljnoročne posledice utegne imeti otrokov morda nekoliko slabši šolski uspeh, povzroča le še dodaten stres.
“Včasih je že to osredotočanje na samo “tukaj in zdaj”, torej na samo eno sámo stvar hkrati, lahko zelo zdravilno. S tem ne zgubljamo energije za neko načrtovanje vnaprej, ki je samo račun brez krčmarja: če pri kontrolni nalogi razmišljamo o tem, kako bo ta ocena pripomogla denimo k vpisu na želeno šolo, izgubljamo dragoceno energijo že s stresom, ki nam ga tako razmišljanje povzroči,” pojasni Maja Bajt.
Prav osredotočanje na samo »tukaj in zdaj« je tudi med osnovnimi zapovedmi t. i. čuječnosti, ki je prav tako lahko učinkovita protistresna strategija. “Že opazovanje dihanja, ki je denimo eden od načinov umirjanja, je lahko dober pripomoček pred kontrolno nalogo. Trije taki “čuječi” vdihi lahko otroka umirijo in je potem bolje pripravljen na pisanje.”
Tudi učitelji bi lahko bolj pripomogli k zmanjševanju stresa
“Gotovo lahko pripomore k sproščenemu vzdušju v razredu. Pred kontrolkami lahko skupaj z učenci denimo naredi kakšno vajo, bodisi dihalno, bodisi gibalno, lahko tudi smejalno, karkoli pač pripomore spremeniti vzdušje. To zelo koristi tudi takrat, ko so otroci nemirni. Takrat kakšna taka vaja koristi veliko bolj kot pa vpitje nanje ali umirjanje za vsako ceno. Aktiviranje za samo dve minuti vendarle deluje veliko bolj!” je kritična dr. Jeriček Klanšček.
Pomembna šola za življenje
In kaj takrat, ko postane stres neobvladljiv, ko je otroku vse v šoli “brezveze”, vse učiteljice ga ne marajo in mu tako ali tako dajejo krivične ocene, ko je vsa snov “bedna” in ko se stres kaže tudi v nervozi, nespečnosti, vedenjskih motnjah ali celo mislih na odhod iz šole?
“Zagotovo je treba poiskati pot iz te spirale negativnih misli, lahko tudi s pomočjo strokovnjakov. Vedno je tudi v tako črnogledem pogledu mogoče najti svetlejšo plat, predmet ali snov, ki mu je vsaj malo všeč; sošolca, s katerim se razume. Razmisliti je treba tudi, ali bi bilo res tako lepo, če bi zapustil šolo. Otroku moramo pomagati, da lahko uvidi situacijo tudi z drugega zornega kota. In da se hkrati zaveda, da so neprijetne stvari del življenja.
Prav vsak ima predmet, ki mu ni ljub in mora početi stvari, ki jih ne mara. Ker je to tudi pomemben del učenja za življenje, kjer nas prav tako čaka veliko stvari, ki jih ne maramo, pa jih bomo morali narediti!
Morda bi mu pomagalo, če bi mu kdo pomagal naučiti se načina učenja, ki bi mu bolj ustrezal in bi lahko postal učinkovitejši. In zelo pomembno je, da najdemo stvari, ki ga veselijo tudi zunaj šole,” opozarja dr. Jeriček Klanšček.
Predvsem pa, poudarja mag. Maja Bajt, otrok naj ne bo predvsem dolgoročno načrtovan projekt, pač pa najprej naš otrok in šele nato učenec ali dijak: “Res bi se morali bolj zavedati, da življenje živimo tukaj in zdaj in se ne izgubljati v načrtih za prihodnost, ker tudi s tem ustvarjamo nepotreben stres.”
