Ne preslišite glose Marka Radmiloviča!
Dajmo malo medijsko pritisniti tako na oboževalce skupine Pepel in kri pred parlamentom kot tudi na oboževalce skupine Hazard v parlamentu. Poglejmo si homoseksualce, ki imajo radi otroke.
Najprej in na začetku: jasno, da so otroci naše največje bogastvo, da so naši srčki in sončki in vse to. Kar pa ne spremeni dejstva, da so številni novodobni starši utrgani, kot le kaj. Ko človek prebira imena otrok, rojenih v zadnjem desetletju ali dveh, ga prime, da bi te otroke takoj dal v posvojitev prvemu homoseksualcu, ki bi prišel mimo. Ne moda, temveč histerija dveh priimkov in dveh imen, ki so po navadi enozložne kombinacije med medmeti in imeni pralnih praškov, so za duševno zdravje razvijajočega se otroka prav takšen stres kot mladost, preživeta v bližini dveh penisov ali štirih parov dojk.
Ampak toliko le za uvod.
V resnem delu oddaje se poskusimo najprej prešteti. In omejimo se predvsem na otroke; ker menda so se nasprotniki vsakokratnih sprememb pri definiciji družine sprijaznili celo s tem, da se bodo lahko homoseksualni pari poročali – le s posvojitvijo otrok naj se ne igrajo. Torej, koliko nedolžnih otrok je v nevarnosti, da jih bo morebiti posvojil homoseksualni par?
Vsak izmed nas pozna kakšnega homoseksualca, a redki med nami so doživeli, da je homoseksualna oseba o svoji homoseksualnosti povsem odkrita. Istospolnost je pri nas še zmeraj vsaj delno stigmatizirana, odjeki sodobnosti pa so predvsem medijska poročila iz Ljubljane oziroma še katerega večjih urbanih središč. Istospolna svoboda na Slovenskem je slikana izrazito Ljubljanocentrično, kjer večina homoseksualnih aktivistov in organizacij tudi deluje. Medtem pa si upamo – resda nekoliko prek palca – zatrditi, da je slovensko podeželje če že ne homofobno, pa vsaj primerno nevedno.
In če še naprej grobo poenostavimo, sta sprejetost in zavedanje homoseksualnosti pri nas na stopnji, ki so jo razvite zahodne demokracije dosegle že pred leti, da ne govorimo o liberalnih mestih, kjer so s stigmo opravili pred desetletji. In tudi znotraj teh liberalnih okolij je posvojitev otroka, ki bi jo opravil homoseksualni par, prej izjema kot pravilo.
V liberalni angleški družbi je bila lani le ena od dvajsetih posvojitev tista v ali moško, ali žensko istospolno zvezo. Ker smo v Sloveniji lani imeli 42 vseh posvojitev, pomeni, da bi po merilih izjemno liberalne angleške kulture prišla dva otroka v neposredno nevarnost, da ju posvoji istospolni par.
Se pravi, da se naši silni protesti za dobro in zaščito otrok sučejo okoli dveh malčkov … Okoli dveh otrok se prepira politika, na fronti so levičarji in farji, babice in dedki, homoseksualci in lezbijke, novinarji in intelektualci …
Istočasno pa 55 000 otrok v Sloveniji živi pod pragom revščine. Medtem, ko se vsa država gre križarsko vojno zaradi dveh imaginarnih malčkov, ki bi mogoče lahko kdaj v prihodnosti doživela pekel homoseksualne družine, se za 55 000 otrok, ki tukaj in zdaj živijo v revščini, zavzema le nekaj don Kihotov, kot je naša Jana Vidic in sotrudniki pri Botrstvu. Za te otroke ni nobenih izrednih sej, niti ni dneva ljubezni, niti ni sprejetja zakona po hitrem postopku. In če torej tematiko prenesemo prek enačaja: homoseksualec je dvema otrokoma še vedno večja nevarnost, kot je revščina petinpetdeset tisočim. Najbrž se je za dva veliko lažje boriti, kot se je za petinpetdeset tisoč njih. Da bo šel absurd do konca: ta dva imaginarna malčka bosta nekoč v prihodnosti doživela milost modrosti ustavnega sodišča, za petinpetdeset tisoč revnih pa se ustavno sodišče seveda ne bo sestalo …
In če smo že pri moralki; kar nekaj slovenskih otrok, ki jih nasilni in pijani očetje mlatijo za zajtrk, kosilo in večerjo, bi z veseljem podpisalo življenje pri dveh mamah, če že ne pri dveh prijaznejših očetih.
Pa še čisto na koncu današnjega pamfleta: zakaj nihče jasno ne pove, razen, ko gre seveda za nesrečo oziroma osirotelost, da je posvojitev otroka posledica neuspešnega heteroseksualnega odnosa! Ko homoseksualni par posvoji otroka, ga pravzaprav reši iz heteroseksualne katastrofe. Na tem mestu se s specialnimi enotami babic in dedkov ter z misijonarji za obrambo družine sicer strinjamo, da je klasična družina v krizi. Ampak še pred tem, da jo ogrožajo definicije v slovarju ali alternativne oblike človeških skupnosti, jo ogrožajo veliko bolj posvetne nevarnosti – kot sta recimo izostanek spoštovanja in zaupanja med družinskimi člani njegove družine.
Nikjer sicer ne piše, da homoseksualni partnerji ne morejo biti katastrofalni starši – je pa narava odlično uredila, da svojih starševskih zablod vsaj ne morejo reproducirati. Pri heteroseksualnih parih, kot priča zgodovina naše civilizacije, ki je v veliki meri tudi zgodovina zlorabe otrok, ji nadzor reprodukcije žal ni uspel.
