Nonny de la Pena je novinarka in raziskovalka ter pionirka na področju nove oblike novinarstva, ki ga imenuje Immersive Journalism. Ta drugačen pristop k ustvarjanju novinarskih zgodb se uveljavlja šele na ameriških tleh, tudi zato prevodne ustreznice v slovenskem jeziku zaenkrat še nimamo.
Prispevek, zaradi katerega smo jo opazili, je Project Syria, s katerim poskuša posameznikom na inovativen način predstaviti dogajanje na Bližnjem vzhodu. Kakšni so izzivi takšnega novinarstva, kjer posameznik novice ne samo prebira, posluša ali gleda, temveč postane del nje, pa povemo v oddaji Odbita do bita.
Nonny de la Peña je novinarka in raziskovalka ter pionirka na področju nove oblike novinarstva, ki ga imenuje Immersive Journalism. Ta drugačen pristop k ustvarjanju novinarskih zgodb se uveljavlja šele na ameriških tleh, tudi zato prevodne ustreznice v slovenskem jeziku zaenkrat še nimamo.
Prispevek, zaradi katerega smo jo opazili, je Project Syria, s katerim poskuša posameznikom na inovativen način predstaviti dogajanje na Bližnjem vzhodu. In za kaj pravzaprav pri vsem tem gre? Posameznik s pomočjo posebne čelade postane del dogajanja oziroma novice, ni več oddaljen prejemnik zgodb, ampak zgodbo s pomočjo navidezne resničnosti doživlja.
“Na primer, ko nekdo opisuje, kako je biti nekje, si je to mogoče predstavljati. Če pa lahko novico na nek način občutite, kot bi bili sami tam, je vse drugače.” Za proizvajanje tovrstnih novic, katerih produkcija ni poceni, uporabljajo igričarske platforme in navidezno okolje. Čeprav podobnost z igrami ni zanemarljiva, se tukaj posameznik ne igra …
“Posameznik je samo priča, nima telesa. Tudi ne more spremeniti scenarija, saj je to novinarski prispevek, ampak prikazan na določen način. To ni igra, ni stopenj, ne morete dobiti točk,” pravi Nonny de la Peña.
Projekt, s katerim je začela drugače razmišljati o novinarstvu in pripovedovanju zgodb, je govoril o zaporu v Guantamanu. Ustvarila je več kot pet tovrstnih filmov, med njimi Hunger in Los Angeles, ki prikazuje čakanje v vrsti pred javno kuhinjo, ko eden od čakajočih pade v diabetično komo. Nato izbruhne panika. “Hunger in LA je imel zelo velik vpliv na ljudi. Jokali so, doživljali številne emocije. Predsednik svetovnega ekonomskega foruma Klaus Schwab si je ta prispevek ogledal in me vprašal, če lahko ustvarim kaj na temo Sirije.”
Na voljo je imela šest tednov, da je zbrala ves potreben material in ustvarila skupino. Zgodba se začne s petjem mladega dekleta na ulici, ko cesto zadane mina. “Nato sem zbrala ekipo snemalcev in fotografov ter jih poslala na meje Sirije in Iraka, kjer zdaj deluje Islamska država. Posneli so begunski center, jaz pa sem ga prenesla v projekt. Z resničnim zvokom in sliko.”
Nonny de la Peña v svojih projektih obravnava težke zgodbe našega časa – lakoto, vojno, nepravičnost, smrt.
“V projektu Use of force prikaže smrt migranta, ki ga ubije ameriška mejna patrulja. Dogodek je posnela mlada ženska, v katerem je jasno razvidno, da so ga zvezali in pretepali. Ni se mogel upirati.”
Žensko, ki je to posnela, je Nonny povabila v laboratorij, skenirala njeno telo in obraz, posnela njene gibe in prenesla v navidezni svet. “Namesto da bi le sedeli in se pogovarjali o dogodku, sta ga poustvarili. Kričala je, spomnila se je kričanja, imela je posnetke, pokazala je svojo izkušnjo.”
Izjemno živa oblika novinarstva bi po njenem mnenju lahko pritegnila tudi mlajšo publiko, ki časopisov že zdavnaj ne prebira več. “V prihodnje bo to postala stalna praksa proizvajanja in pripovedovanja zgodb. Skenirali bomo osebe in jih postavili v navidezni svet. Ljudje si bodo na glavo nadeli posebno čelado za navidezno resničnost in bili priča dogodkom na zelo virtualen način.”
