Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Po uradnih podatkih v skupini nad 75. letom starosti v revščini živi kar 33,5% žensk.
“Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. Nekoliko drugače je le pri ‘zaposlenih revnih’, a še to le zaradi statističnih posebnosti, saj veliko žensk ni zaposlenih,” opozarja izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. “Sicer pa so v vseh starostnih skupinah ženske bolj ogrožene od moških. Posebej izstopa skupina žensk nad 75. letom starosti, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotka. To so ženske, ki so praviloma ostajale doma, ko so bili njihovi otroci še majhni. To nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma in se na trg dela vključijo veliko pozneje, kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti. Pri ženskah, nekoliko starejših od 60 let, je ta odstotek že manjši, saj je to že generacija, ki se je zaposlovala kmalu po rojstvu otrok. Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami,” sogovornica niza argumente, s katerimi opozarja na neenakosti žensk tudi na področju socialne varnosti.
Tretjina starostnic pod pragom revščine!
Podatek, da je več kot 33 % žensk nad 75. letom starosti revnih, da je med 60. in 75. letom revnih 22 % žensk in 12 % moških, je ves čas znan, to niso novi podatki. In znani so bili tudi takrat, ko je prejšnja vlada načrtovala spremembo zakonodaje o socialnovarstvenih pravicah. Vsak, ki je bil takrat načrtovalec, ki je sprejemal zakon v parlamentu, je bil s tem seznanjen. A so kljub temu sprejeli zakonodajo, ki je to revščino še povečala!
“Hkrati govorimo o tem, da moramo zagotavljati enake možnosti in enakost spolov, da je treba ženske opogumljati, naj se zaposlujejo in podobno. Potem pa ista država sprejme zakonodajo, ki razlike le še poglobi in jih tako strašansko poveča, da je iz tega nemogoče izstopiti.”
– dr. Vesna Leskošek
Primer varstvenega dodatka kaže na popolno neobčutljivost odločevalcev
“Pomemben instrument pri tem je bil varstveni dodatek. Veliko žensk ga je dobivalo prav zato, ker zaradi že navedenih razlogov niso dosegale minimalnih pokojnin in so bile upravičene do varstvenega dodatka. Ta je bil morda res le 50 ali 70 evrov, a je bistveno vplival na sposobnost njihovega preživetja. Zdaj so ga izgubile, nekatere zato, ker v premoženje štejejo tudi nepremičnine ali pa moževo premoženje, čeprav morda z možem samo še uradno živijo skupaj (številne so se mu odrekle zaradi strahu pred bremenitvijo dedičev, op. a.), to pa kaže le na to, da so odločevali neobčutljivi za ta problem!”
Mit o lažnih samohranilkah in njihovem goljufanju
Ukrepi ženske bolj prizadenejo. Dober primer so ukrepi za enostarševske družine. Pri nas je približno 85 % samohranilk in 15 % samohranilcev. Tistemu, ki ostane sam, se materialno stanje drastično poslabša. Zmanjša se mesečni dohodek z dveh plač na eno, partner pogosto ne plačuje preživnine ali pa je ta zelo nizka.
Pri ustvarjanju zakonodaje smo še posebej okrepili nadzor nad samskimi ženskami, samo zaradi mita, da goljufajo, da gredo s partnerji pogosto narazen le navidezno in zato, da goljufajo državo.
Morda je res nekaj takih primerov, po navadi gre za ljudi iz srednjega ali srednjega višjega sloja, ceno za to pa plačujejo tisti, ki v tem sistemu nimajo nobenih možnost.
In koliko jih res goljufa?
“Pri nas imamo dokaze, da je bila celotna kampanja grajena na ustvarjanju sovražnega razpoloženja do prejemnikov denarne pomoči. Njeni ustvarjalci so jo gradili na argumentu, da ljudje izkoriščajo te prejemke in goljufajo, čeprav v Sloveniji nimamo niti enega samega podatka o tem, kdo goljufa, kako goljufa, kaj šele o številu goljufov! Podobno ostra zakonodaja je bila sprejeta tudi drugod po Evropi, še posebej jo je zaostrila konservativna vlada v Angliji, ki je hkrati vzpostavila tudi zelo strog nadzor, ustanovila detektivske agencije, ki sledijo primerom, prijavljenim kot goljufivi. In kaj se je izkazalo? Da je izmed vseh prijav, ki jih je bilo po vsej državi nekaj sto tisoč, v resnici goljufalo le 0,8 %–1 % ljudi! Ti so res goljufali. Vsi drugi pa pridejo po pomoč zato, ker so jo res potrebovali! A bolj ko govorite o goljufanju, bolj začnejo ljudje posploševati to moraliziranje in na koncu tudi izgubljati pravice.”
Kako zelo je tudi nedomišljeno zastavljena in izvedena zakonodaja vplivala na življenje otrok in njihovih družin iz socialno najšibkejših slojev, že natanko tri leta iz tedna v teden opozarjamo na Valu 202. V začetku marca pred tremi leti smo namreč začeli podpirati projekt Botrstvo v Sloveniji. Z nizanjem zgodb otrok, vključenih vanj, pa tudi razmislekov o tem, kaj celotni družbi prinaša revščina, se še vedno iz tedna v teden trudimo opozarjati, da bodo posledice dolgotrajnih stisk veliko daljnosežnejše kot samo trajanje gospodarske krize in da so nujne predvsem sistemske rešitve. Kajti revščina v razvitem svetu je brez dvoma politična odločitev. S tiho privolitvijo vseh nas, ki ji ne nasprotujemo odločneje.
“Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami.”
– dr. Vesna Leskošek
