Teorije zarot so eden najzanimivejših psiholoških in družbenih pojavov. Večinoma predvidevajo skrivno in škodljivo delovanje skupine ljudi in organizacij. Zarotniki ne verjamejo v uradne razlage dogodkov in zavračajo znanstvene dokaze. Profesor Chris French razlaga, da jih je izredno težko prepričati z dokazi in da sami pogosto zahajajo v protislovja. Teorije zarote nekaterim vendarle pomagajo, da nepravičnost sveta razložijo z nadnaravnimi in znanstvenofantastičnimi pojavi. Čeprav je večina teorij znanstvena fantastika, pa je kakšna tudi resnična.
Znanost dokazuje, da je večina teorij zarot izmišljenih
Teorije zarot so eden najzanimivejših in najbolj intrigantnih psiholoških in družbenih pojavov sodobnega časa. Pridobile so že splošno razširjen in veljaven družbeni status in lahko bi rekli, da so postale nekakšen del sodobne popkulture. V splošnem bi lahko teorijo zarote opisali kot razlago, ki obtožuje več ljudi, skupino ali organizacijo, da so s skrivnim načrtovanjem in namernimi dejavnostmi povzročili in prikrili nezakonit ali škodljiv dogodek ali stanje.
Te razlage uvršča med teorije zarot dejstvo, da za te dogodke obstaja uradna razlaga, ki jo podpirajo številni dokazi in logično razmišljanje, nasprotno pa za teorije zarot ni formalnih dokazov in predpostavljajo zelo ekstremne, včasih že naravnost znanstvenofantastične razlage.
Teorije zarot so dobile zalet v 60. letih prejšnjega stoletja, po razvpitem atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ko številni prebivalci Združenih držav niso sprejeli uradne razlage dogodka, po kateri je mladega predsednika ustrelil Harvey Oswald, ki je deloval samostojno in iz svojih lastnih vzgibov. Namesto tega so se pojavile številne alternativne pojasnitve tega za Američane zelo travmatičnega dogodka, v katerih so bili v atentat vpleteni vsi od mafije do CIE in Kubancev.
Zatem so tovrstne alternativne razlage dobili še številni drugi dogodki, katerih skupna značilnost je po večini ta, da so močno vplivali na ljudi. Med priljubljene teorije zarot tako spadajo domneve, da je bil prvi pristanek na Luni prevara in v resnici posnet v filmskem studiu, da je član glasbene skupine The Beatles Paul McCartney mrtev že od leta 1966 in ga je nadomestil dvojnik, da princesa Diana ni umrla v prometni nesreči, ampak je bila v resnici načrtno umorjena, ter da za terorističnim napadom na newyorška dvojčka 11. septembra leta 2001 stoji ameriška vlada.
Včasih so znanstveniki in strokovnjaki ljudi, ki verjamejo v teorije zarot, preprosto opisovali kot čudake ali celo duševne bolnike, v zadnjih letih pa so – zaradi razširjenosti in vztrajnosti tega pojava – začeli iskati resnejše psihološke in sociološke razlage, zakaj številni tako vztrajno verjamejo v te razlage. K temu so pripomogle tudi študije, ki kažejo, da na primer kar 42 odstotkov Američanov verjame, da je njihova vlada prikrila dokaze za teroristični napad na newyorška dvojčka, šest odstotkov ljudi pa meni, da je bil pristanek na Luni prevara.
Za zdaj obstajajo številne znanstvene razlage, zakaj ljudje verjamejo v teorije zarot. Po eni od razlag si ljudje z njimi pojasnjujejo razmerja moči v družbi in obstoj skritih zlobnih sil, po drugi razlagi pa so k teorijam zarot nagnjeni ljudje, ki nimajo zaupanja in imajo občutek, da nimajo nadzora.
Psihični izvor naj bi bil, da ljudje čutijo potrebo pomemben dogodek razložiti s pomembnim vzrokom, ali pa je to posledica miselnih motenj, od nagnjenosti k paranoidnosti do duševnih bolezni, kot sta shizofrenija in sindrom zlobnega sveta. Študije tudi kažejo, da so tisti, ki verjamejo v eno teorijo zarot, bolj nagnjeni k temu, da verjamejo tudi v druge takšne teorije. Pogosti značilnosti ljudi, ki verjamejo vanje, sta pomanjkanje zaupanja in cinizem.
Skupna točka teh lastnosti pa je, da je tak človek bolj osredinjen na namen in dejavnike kot pa na naključje in kompleksnost sodobnega sveta. V skrajni obliki se lahko to spremeni v paranojo, v blagi obliki pa je to pomanjkljivost, ki je v stroki znana kot tako imenovana »osnovna napaka pripisovanja«, ko ljudje vedenje drugih pripisujejo svoji osebnosti in ciljem, pri tem pa pozabljajo pomen samega stanja in naključja.
Bolj ko kdo svet doživlja tako – da je poln zlobe in načrtovanja namesto okoliščin in naključja –, verjetneje sprejme teorije zarot. In ko nekdo tako sprejme prvo teorijo zarote z njenimi premisami načrtovanja, zlobe in prikrivanja, se mu zdijo verjetnejše tudi vse druge take teorije. Privlačnost teorij zarote je po mnenju raziskovalcev to, da kompleksne dogodke razlagajo poenostavljeno z vključevanjem človeškega načrtovanja in zlobnih sil, zato številni verjamejo vanje, čeprav zanje ni nobenega pravega dokaza oziroma jim uradni dokazi celo nasprotujejo.
Torej, ne glede na to, kako nenavadne, nesmiselne, neumne, čudaške ali smešne so teorije zarot, bodo ljudje še naprej verjeli vanje. Mogoče lahko za konec omenimo še eno popularnejših in verjetno bizarnejših teorij zarot, po kateri svetu vlada tako imenovana elita reptilnih humanoidov, ki pijejo kri in spreminjajo obliko, njihov cilj pa je zasužnjiti človeško raso.
