Preučevanje človeških ribic v Kranju

foto: Gregor Aljančič

Prvi, ki je že pred 300 leti opisal pojav človeške ribice, je bil kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. V akvariju v svojem stanovanju v Ljubljani jih je sto let za tem gojil Žiga Zois. Na začetku 19. stoletja so te živali prvič videli v naravnem okolju.

A skoraj vse, kar danes vemo o življenju človeških ribic, so odkrili v laboratorijih, stran od njihovega naravnega okolja. Tak laboratorij imamo tudi v Sloveniji v Kranju. Ta je poleg podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih tudi kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega naravnega habitata. Poleg tega tam preučujejo njihovo ekologijo in etologijo, pa tudi to, zakaj pride ob poplavah do pojavljanj človeških ribic izven jam. Prav Tular pa je tudi zavetišče za take živali.

Vodja jamskega laboratorija, kjer imajo 40 človeških ribic, od tega 7 črnih, je Gregor Aljančič. Gregor nadaljuje delo očeta Marka, ki je jamski laboratorij v naravni jami, ki je med vojno postala protiletalsko zaklonišče, osnoval že leta 1960.