Proti mirnemu vesolju …

Tomaž Pengov

foto: Bobo

Nerodna pesem

proti polju proti morju

proti mirnemu vesolju

smo hodili po obzorju

a ljudje so v nas zijali

moj bog

in se smejali

In memoriam: Odpotoval je Tomaž Pengov.

bila sva vse kar sva imela

zato sva romarja hitela

da bi le našla

vsak svoj ples in se objela

na robu ognja in pepela

Telstar: Na cesti s Polono Kasal in Tomažem Pengovom

na nekem daljnem kolodvoru

bedi popotnik s svojo senco

kot da je gost na čudnem dvoru

je zgrešil dan

zgubil kadenco

v nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam

prijatelji ti odpirajo okna
in ne veš koga si ranil
tvoja roka nikoli ni prazna
karkoli si storil
v nasmehu nekega dneva
si prinesel
prinesel s seboj

med glasbo in njeno tišino
med senco in njenim telesom
med žensko in njeno lahko stopinjo
čutiš pot med besedo in molkom
in zemlja na katero si stopil
ti je vzela del potovanja
ko se vrneš
si sam

ptice so zaprle poletje
in dež je ustavil ceste
nad praznim vrčem ti prsti napnejo strune
v tišini pretrgaš zaveso
in stopiš
pred drevo ki si ga posadil
v nasmehu nekega dneva
da odlomiš vejo
za na pot