Ukrepaj. Sodeluj. Vplivaj. Kako?

Kriza zaradi premalo in ne preveč Evropske unije?

Kaj nam sporočajo izgredi skrajnih skupin po Evropi? Je evropska ideja o življenju v skupnosti miru in blaginje mrtva? Ali je skrajni čas za njeno okrepitev? In kaj nam sporočajo funkcionarji in uradniki Evropske unije, ki skoraj na vsako kritiko o neučinkovitosti odgovarjajo z “več ne moremo, ker nam države ne pustijo”? 

Konec maja bodo evropski državljani volili nov parlament. 751 poslancev bodo izvolili. In ker je Evropska unija zaradi nižanja stopnje volilne udeležbe skoraj na robu legitimnosti, že nekaj mesecev poteka kampanja “Ukrepaj. Sodeluj. Vplivaj.”

S 16 milijonov evrov “težko” kampanjo skuša evropski parlament, navkljub ekonomsko nezavidljivim časom, pokazati, da ima vpliv. In da je voliti smiselno.

“Evropa je, v dobrem ali slabem, precej bolj del življenja ljudi, kot je bila še nedolgo tega. Četudi so to trojka, varčevali ukrepi, reševanje bank. Ali pa, na drugi strani, zagotavljanje določenega minimuma pravic, takšnih in drugačnih … Ljudje vidijo, da se dogajajo konkretne stvari, ki vplivajo na njihova življenja. Mi pa jih zdaj skušamo prepričati, naj jih potrdijo, če so jim všeč, ali pa volijo za spremembe. A naj volijo. V vsakem primeru. Samo tako bo lahko Evropa ubrala pravo smer.”

Steve Clark, izvršni direktor kampanje Ukrepaj. Sodeluj. Vplivaj.

Vsaka od evropskih političnih skupin bo seveda v sodelovanju s strankami po posameznih državah kmalu začela tudi politične kampanje. V njih bodo tokrat prvič izposttavljale tudi kandidate za predsednika Evropske komisije. Vsaka evropska stranka svojega. Novost, po volitvah, bo tudi slavnostna inavguracija novega predsednika komisije, ki ga navadno dobi zmagovalna politična skupina.

“Z bolj pogumno komisijo, kot doslej, takšno, ki ima močnejšo oporo v evropskem parlamentu, bi že lahko spremenili Evropo. Za globalne izzive, ki so pred nami in jih lahko rešujemo le združeni, preprosto potrebujemo voditelje. Močne voditelje. Denimo … Če bi bil predsednik komisije nemški socialni demokrat Martin Schulz, predsednik evropskega sveta luksemburški vplivni predstavnik ljudske stranke Jean Claude Juncker, predsednik parlamenta pa liberalec Guy Verhofstadt, bi bilo marsikaj drugače, v to sem prepričan. Tri ugledne, močne osebnosti iz treh najmočnejših političnih skupin v treh evropskih institucijah lahko, predvsem v odnosu do najmočenjših držav članic, dosežejo občutne spremembe.”

Hannnes Swoboda, vodja evropskih socialnih demokratov 

Trije močni evropski politiki bi s skupnimi močmi in vplivom morda res lažje premaknili, denimo, močna nacionalna voditelja kot sta Angela Merkel in François Hollande. A njihova formalna moč bi ostala enaka. Kar pomeni, da bi in bodo evropske institucije odločitve še naprej sprejemale počasi in zato tudi precej neučinkovito.

“Kriza se vleče zaradi premalo in ne zaradi preveč Evropske unije! Problem je, ko moramo evroskeptikom pritrditi, da se unija ni pravilno odzvala na probleme. Ampak rešitev ni umik nazaj za meje nacionalnih držav. V sodobnem svetu ni niti enega izziva, ki bi ga lahko reševale vsaka posebej … Klimatske spremembe, trgovina s takimi ali drugačnimi strupenimi snovmi iz združenih držav, preplavljanje globalnega trga s cenenimi kitajskimi proizvodi, migranstki val iz Afrike … Tega ne moremo reševati v nacionalnih državah.”

Guy Verhofstadt, nekdanji belgijski premier, vodja evropskih liberalcev

Verhofstadt se sprašuje tudi, zakaj nekatere težave, izpostavlja obrambne, še vedno rešujemo osemindvajsetkrat, namesto da bi združili proračune in jih rešili enkrat. Ceneje ali pa vsaj bolj učinkovito.  

Swoboda pa je zadovoljen, ker Nemčijo po novem vodi velika koalicija, s političnima silama, ki sta največji tudi v osemindvajseterici. Če bi se podobno, kot v Nemčiji, dogovorili tudi na evropski ravni, bi bile rešitve lažje, je prepričan.