Poročilo mlade aktivistke iz Nubskih gora

Živa Ozmec v Nubskih gorah. Foto: osebni arhiv

Tomo Križnar že leta opozarja na krivice, predvsem na tiste, ki se dogajajo v Sudanu. V knjigah in dokumentarnih filmih je trpljenje čistih ljudi, kakor jih imenuje, že večkrat umestil na zemljevid globalnih interesov velikih igralcev – Evrope, Kitajske, Rusije in ZDA.

Povedal pa je tudi, kako se vojne stopnjujejo. Ne le zaradi nafte, pač pa zaradi dobrine 21. stoletja – vode, ki je zaradi globalnih podnebnih sprememb primanjkuje. Križnarju zdaj tudi na terenu pomaga nečakinja Živa Ozmec.

Na začetku leta se je namreč prvič odpravila v Nubske gore. Z izkušenim stricem, ki trenutno ostaja v Afriki, po njenem odhodu pa se mu je pridružil Klemen Mihelič, vodja humanitarne organizacije H.O.P.E., v okviru katere poteka projekt video nadzora Sudana.

“To sem si že od nekdaj želela. Tomo me je navduševal s svojimi fotografijami in posnetki, ki jih je prinesel iz Nubskih gora. O Nubah je vedno je govoril kot o najbolj čistih, najbolj nedolžnih, najlepših ljudeh.”

Tamkajšnjim prebivalcem je razdeljevala miniaturne kamere in ostalo tehnološko opremo. Sodelovala je torej pri projektu – predstavljen je v dokumentarcu Oči in ušesa boga – s katerim poskušajo opremiti ljudi, ki trpijo in umirajo zaradi napadov s sudansko vlado povezanih sil.

[slickr-flickr search=”sets” set=”72157632966316190″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]

Ideja je, da bi prebivalstvo snemalo nasilje, s posnetki, ki bi jih pošiljali v svet tudi s pomočjo medijev, pa bi skušali predramiti svetovno javno mnenje. Posnetke pa bi lahko kasneje uporabili še kot dokazno gradivo na sodiščih.

“Neko popoldne nas je deček prišel opozoriti, da sliši zvok bombnika in naj pridemo ven, da se bomo skrili. Takrat sem si rekla, zakaj moraš biti prav ti, fantek, vsako sekundo pozoren na te grozne zvoke, zakaj moraš prav ti čakati vsak dan na ta zvok, biti pozoren nanj in se potem skrivati tukaj po teh luknjah v teh gorah? To mi je bilo nekaj najbolj groznega.”

Projekt video nadzora iztrebljanja prvotnih prebivalcev v Modrem nilu, Nubskih gorah in Darfurju Križnar prav v teh dneh nadgrajuje. Še enkrat več poskuša mehanizme oblasti in tehnologijo, ki je sicer najpogosteje uporabljena proti ljudem, izrabiti v prid civilistov. Sestavlja namreč prvo brezpilotno letečo napravo opremljeno s kamero, ki bi še bolj uspešno dokumentirala nasilje, genocid.

Sobivanje na terenu s Tomom ni bilo težavno, poznata se že od nekdaj, pravi Živa. Skupaj sta poskušala posneti številne intervjuje in razdeliti čim več kamer in ostale opreme – v prave, zanesljive roke.

Kljub izjemnemu trudu pa je nasilje še vedno del vsakdana, kar je izkusila tudi sama. Letala sudanske vlade so namreč bombardirala bližnjo vas. Pa se zaradi razkoraka med vloženim trudom in izboljševanjem situacije kdaj počuti nemočno?

“Ne, nikoli. Zavedam se, da sveta pač ne moremo spremeniti oz. težko posežemo v interese višjih sil, v dogovore med vladami, državami. Ampak če lahko pomagamo, zakaj ne? To je moja ideja.” Pomagati po svojih najboljši močeh? “Vedno in povsod.”

Trud vendarle ni zaman. Na makro ravni je spremembe resda težje zaznati. Na mikro ravni, na ravni življenjskih usod posameznikov, pa je, krvavim trenutkom navkljub, opaziti številna pomembna izboljšanja. Tudi zaradi Žive, Toma, Klemena in organizacije H.O.P.E.