Prihajata svetla kometa

Slika kometa C/2012 S1 (ISON). Posneta je bila 12. decembra 2012 s 60-cm teleskopom na observatoriju Črni Vrh. Komet je na sredini slike, označen s črticama. Ob času snemanja je bil približno na razdalji Jupitra.

Slika kometa C/2012 S1 (ISON). Posneta je bila 12. decembra 2012 s 60-cm teleskopom na observatoriju Črni Vrh. Komet je na sredini slike, označen s črticama. Ob času snemanja je bil približno na razdalji Jupitra.

V vesolju se kar naprej dogajajo velike spremembe, ampak na velikih razdaljah in v ogromni časovni oddaljenosti. Naše življenje je samo trenutek v življenju vesolja in letos bomo imeli priložnost opazovati enega redkih naravnih pojavov, dva svetla kometa, ki bosta, če preživita srečanje s Soncem, vidna tudi s prostim očesom, tako kot tudi njun rep, ki naj bi se vlekel prek neba.

Kometi so do nekaj kilometrov velike kepe umazanega ledu, ki prihajajo daleč izza orbite Neptuna, najbolj oddaljenega planeta v našem Osončju. Številni izvirajo iz Oortovega oblaka, ki sega do kake četrtine razdalje do zvezd, ki so najbližje Soncu.

Kometov tako daleč ne moremo opaziti. Tako poznamo le tiste, ki jih zmoti kako bližnje telo in zato padejo proti Soncu. V njegovi bližini pa se začnejo površinske plasti kometa uplinjati, sevalni tlak sončeve svetlobe in sončni veter pa izparelo snov oblikujeta v prašni rep, ki je obrnjen proč od Sonca. Nekateri kometi imajo celo dva repa, poleg prašnega še rep iz električno nabitih ionov, ki ga usmerja Sončevo magnetno polje.

Čeprav jedra kometov niso večja od nekaj deset kilometrov, lahko izpareli oblak plinov in prahu okoli jedra doseže velikost Sonca, rep pa lahko meri milijone kilometrov. Ko ta prašni oblak in rep odbijata Sončevo svetlobo, je pogled na komet lahko res veličasten. Obenem pa tudi zanimiv, saj snov, ki izpareva, še nikoli doslej ni bila v Sončevi bližini. Prva srečanja kometov s Soncem nam torej omogočajo preučevanje snovi, ki se je strdila v ledeno kepo pred dobrimi štirimi milijardami let, ko sta nastala tudi Sonce in Zemlja.

Za prvovrstno predstavo je pomembno, da komet prvič prihaja v bližino Sonca in torej ob prejšnjih mimoletih ni izgubil preveč snovi. Dogajanje je bolj burno, če se komet bolj približa Soncu, bolje pa ga vidimo, če je tedaj relativno blizu Zemlji.

Prav vse od tega bosta izpolnjevala dva kometa, ki ju bomo letos dobro videli tudi iz Slovenije. Prvi se bo v večerni zarji pojavil sredi marca. Tedaj se bo že vračal od Sonca, tako bo v aprilu sicer vedno bolj na severni strani neba in zato dlje viden, vendar tudi vedno temnejši. Vseeno lahko v drugi polovici marca pričakujemo, da bo komet 2011 L4 PANSTARRS viden s prostim očesom in bo ob začetku pomladi glavna atrakcija.

A marčevski komet bo le uvod v glavno predstavo leta. Lani septembra sta Belorus Vitali Nevski in Rus Artjom Novičonok odkrila komet 2012 S1 ISON. Ta bo skoraj oplazil Sonce, saj bo 29. novembra letos od Sončeve površine oddaljen manj kot znaša Sončev premer. Tudi ta komet bo najbolje viden po srečanju s Soncem. Konec decembra se bo Zemlji približal na slabo polovico njene razdalje od Sonca. Seveda smo povsem prepričani, da se komet ne more zaleteti v Zemljo, bo pa ves december z lahkoto viden s prostim očesom. Če ob srečanju s Soncem ne bo razpadel na preveč kosov, lahko upamo tudi na dolg lepo viden rep.

Decembrski komet ISON bo med najsvetlejšimi kometi zadnjih desetletij. Skoraj gotovo bo vsaj tako svetel kot komet Hale-Bopp leta 1995 ali Hyakutake leta 1996. Tako svetlih kometov kot omenjena je bilo v zadnjem stoletju kakih 20. Kot zanimivost povejmo, da je tir kometa ISON zelo podoben tistemu, ki so ga opazovali leta 1860. Tisti komet je imel kar 20-stopinj dolg rep in je bil s prostim očesom viden več kot mesec dni.

 Že 15. februarja bo na razdalji vsega 27 tisoč kilometrov letel mimo Zemlje 50 metrov velik asteroid z oznako 2012 DA14. To bo doslej najbližji znani mimolet tako velikega telesa doslej. Kot pri veliko bolj znanem 300-metrskem Apofisu, ki se bo Zemlji približal leta 2029, tudi tu ni nobene nevarnosti za trčenje z Zemljo.

Posnetek preleta asteroida 2011 MD, ki so ga posneli v observatoriju Črni vrh:

———INTERVJU———

Herman Mikuž (Foto: Mija Škrabec Arbanas)

Ti zanimivi obeti so tudi razlog za pogovor s Hermanom Mikužem z Astronomsko geofizikalnega observatorija Fakultete za matematiko in fiziko v ljubljani. Herman Mikuž je strokovni sodelavec in izjemno izkušen opazovalec kometov. Njegova opazovanja vsaj 5. različnih kometov so bila objavljena v raziskovalnih astronomskih revijah, na observatoriju Črni Vrh je prispeval k odkritju dveh kometov in 20. asteroidov, je tudi soavtor okrog 450 kratkih objav Solarnih objektov Harvard Smithsonovega centra za astrofiziko.

Za zdaj kaže, da bosta v začetku pomladi in na koncu leta na nebu žarela kometa, ki bosta vidna tudi s prostim očesom. Najprej pa nam prosim pojasnite, kako ste komete odkrivali včasih in kako je sploh mogoče odkriti nov komet?

Način odkrivanja kometov danes in pred dvajsetimi leti je povsem drugačen. Do pred petnajstimi leti so večino kometov odkrili vizualno, s pomočjo manjših teleskopov. S tem so se ukvarjali amaterski astronomi – prav z odkrivanjem kometov. V praksi je to bili videti tako, da si se vsako jasno noč odpeljal recimo nekam ven iz naselja in potem opazoval jutranje nebo pred sončnim vzhodom ali pa zvečer po sončnem zahodu. Kajti takrat so iskali predvsem svetle komete, ki so najsvetlejši ravno, ko pridejo v bližino Sonca, pred vzhodom Sonca in po Sončevem zahodu. Del kometov so takrat odkrili tudi s pomočjo fotografije. Snemali so na fotografske plošče ali pa na film in tako našli komete, ki so bili nekoliko bolj stran od Sonca, vendar še zmeraj dokaj svetli. V današnjem času pa je tehnologija odkrivanja povsem drugačna. Uporabljamo elektronske detektorje in računalnike z ustreznimi programi, ki samodejno iščejo s pomočjo digitalnih posnetkov in pa s primerjavo z digitalnimi katalogi, ki potem najdejo tako rekoč vsak objekt, ki se giblje proti zvezdam. Seveda je pa treba potem še ugotoviti, ali gre za asteroid ali za komet. To razlikovanje še zmeraj naredi človek, v glavnem strojno se to bolj izjemoma dela.

Večino kometov, kot pravite, danes odkrijejo strojno, torej s pomočjo digitalnih kamer in računalnikov z velikimi teleskopi na večjih observatorijih. Kakšni so njihovi programi?

Po navadi uporabljamo mozaike teh digitalnih detektorjev, to pomeni, da pokrijemo v kratkem času zelo velik del neba. To ponavljamo vsak mesec tam okrog mlaja, ko ni Lune in tako danes najdejo večino teh malih teles, se pravi kometov in seveda tudi asteroidov. Te programe v glavnem financirajo večje univerze, pa recimo ameriška vojska je tukaj zelo angažirana, ravno pri tem programu Panstarrs. Gre za 1,8-metrski teleskop, ki je lociran na Havajih na višini 4000 m, kjer je skoraj celo leto popolnoma jasno in lahko kar najbolje izkoristijo ves opazovalni čas, ki je na voljo. Predvidevajo, da bodo ta sistem nadgradili še s tremi teleskopi, ki bodo v zelo kratkem času posneli celotno nebo in to zelo globoko. Se pravi našli oziroma snemali bodo objekte, ki so veliko šibkejši, kot jih danes trenutno lahko še zaznamo, kar pomeni tudi, da bodo večino kometov odkrili že takrat, ko bodo še zelo daleč od Sonca – za razliko od 10, 15 let nazaj, ko smo jih lahko odkrivali le v neposredni bližini Sonca ali pa Zemlje.

Nekdaj je bilo mogoče opazovati le manjši del neba in omejeno število kometov, vse skupaj je bilo tudi precej zamudno. Kaj je astronomija dosegla v zadnjih desetletjih?

Danes smo z digitalnimi detektorji ali pa z računalniki ali pa z avtomatiziranimi teleskopi dosegli to, da pokrijemo veliko večje dele neba. Gremo mnogo globlje, predvsem pa je ta način iskanja dosti lažji. Način iskanja s pomočjo računalniških programov poteka samodejno in v realnem času. Se pravi, takoj ko posnamemo slike, jih lahko že v nekaj minutah ali pa v pol ure program že pregleda in najde na njih kakšno zanimivo telo.

Pri kometih nas navdušuje dolg rep, ki se lahko vleče prek neba. Pravzaprav sta lahko repa kar dva. Kaj se zgodi, ko se komet približa Soncu?

Pri kometu pride do tega, da začne v mešanici trdne snovi in plinov plin izparevati. Hkrati ti plini osvobodijo tudi manjše trdne delce, v bistvu gre za nekakšen fin prah, pa tudi večje kose kamenja. Ti drobni delci se začnejo sproščati in na eni strani nastane  koma kometa, to je nekakšna atmosfera okrog jedra, ki je sestavljena iz plinov pa tudi iz prahu in ob nadaljnjem približevanju proti Soncu se razvije plinasti rep. Ti plini se potem pod vplivom sončevega vetra usmerijo proč od Sonca in potem vidimo t. i. plinasti ali ionski rep kometa. Prašni delci pa se razporedijo vzdolž kometove orbite in potem govorimo o prašnem repu kometa. Vidnost obeh teh repov je odvisna povsem od geometrije in pa od intenzivnosti izparevanja. Pri teh dveh kometih se bosta zelo verjetno razvila oba repa in predstava utegne biti za opazovalce zelo zanimiva.

Foto: Mija Škrabec Arbanas

Srečanje kometa s Soncem je lahko precej burno. Komet lahko razpade, tudi njegov prašni rep se lahko pretrga na več kosov. V zadnjih letih ste v okviru mednarodnega raziskovanja analizirali takšne dogodke pri kometih. Kakšni so glavni rezultati teh raziskav?

Opazovali smo recimo komet Hyakutake, ki je bil podoben temu, ki se obeta zdaj. Pojavil se je iznenada leta 1996 in je šel potem zelo blizu Zemlje, tam nekje okoli 15 milijonov kilometrov. Ta komet je bil zelo zanimiv zaradi bližine Zemlje. Pri njem sta se razvila oba repa, tako prašni kot plinasti. Z ozkopasovnimi filtri in s CCD kamero smo takrat opazovali nastajanje obeh repov, pa tako imenovane prekinitve v samem ionskem repu. Z opazovanje teh prekinitev lahko  izračunamo hitrosti plinov v samem repu, pa hitrosti sončevega vetra in tovrstne zadeve.

Posebej zanimiv je razpad kometa, ki ste ga že večkrat opazovali: se to lahko zgodi tudi kometu, ki se bo približal Soncu ob koncu leta?

Ta komet spada v skupino tistih, ki se zelo približajo Soncu – to pomeni, da se bo približal približno na razdaljo milijon osemsto tisoč kilometrov. Če gledamo na razdaljo do njegove površine, potem je ta manjša, nekaj nad milijon kilometrov, tako da je v konkretnem primeru vprašanje, ali bo ta komet srečanje s Soncem sploh preživel. Na tako majhni razdalji so temperature tako velike, da komet v bližini Sonca enostavno razpade in izpari, tako da tukaj zna biti še zelo zanimivo in vsekakor se splača ta objekt opazovati čim večkrat.

Oba kometa naj bi lahko opazovali s prostim očesom tudi iz naših krajev. Panstarrs bo od sredine marca viden takoj po sončevem zahodu. Lahko ponudite kakšen nasvet kako in kdaj opazovati?

Vsekakor bo treba iti nekam stran od večjih mest, kjer imamo zelo veliko svetlobnega onesnaženja. Ta opazovanja je treba vnaprej načrtovati tudi glede na vreme. Vsekakor za ta prvi komet v marcu bi morali imeti čim temnejše severno, severozahodno obzorje. Seveda dobro je iti čim višje, na višje nadmorske višine, ker je tam manj vlage. Ker je objekt blizu obzorja, potem seveda ta vlaga še bolj moti, tako da upamo, da bo lepo vreme in se ga bo dalo normalno opazovati. Mogoče bi priporočil: danes poleg vizualnih opazovanj svetle komete najboljše vidimo s prostim očesom, ker z enim samim pogledom vidimo tako samo glavo kometa kot tudi rep. Ker ima večina ljudi digitalne fotoaparate, si lahko posnamemo tudi kakšno lepo sliko in pri svetlih kometih je dovolj, da postavimo fotoaparat na eno kratko ekspozicijo 30 sekund ali pa 1 minuto, nastavimo večjo občutljivost in lahko dobimo res fantastično sliko kometa. Drugi komet pa, če bo preživel srečanje s Soncem, utegne biti še dosti svetlejši. Najsvetlejši pa bo tam meseca decembra, proti koncu decembra ravno za praznike, božič, novo leto. Takrat bo v primerni legi za opazovanje na večernem nebu. Ta utegne imeti, če bo preživel srečanje s Soncem, zelo dolg rep. Vemo tudi, da so napovedi kometov zelo nehvaležne in negotove, ker je to odvisno od vrste parametrov.

Herman Mikuž, hvala lepa.

__________________________________________________________________________

Kometov sij zdaj počasi narašča, vendar je do konca leta še kar dolga doba in lahko se zgodi marsikaj. Iz raznih primerov v preteklost je znano, da so se kometi, ki so sprva kazali, da bodo svetli, nenadoma spremenili. Vsekakor pa noben od njih ne ogroža Zemlje. Gre predvsem za zanimiv naravni pojav, ki se ga vsekakor splača opazovati. Več o opazovanjih kometov lahko najdete na spletni strani observatorija Črni vrh.