Po sledi alpinista Toneta Škarje

Foto: osebni arhiv

75-letni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije se v teh dneh še enkrat več odpravlja v Nepal.

Del prtljage bo odložil v tamkajšnjem planinskem muzeju, kjer je na ogled tudi delček zgodovine slovenskega alpinizma, ki mu je na prehojeni poti nedvomno znatno pomagal tudi sam.

Tone Škarja je bil vodja številnih alpinističnih odprav. Pri zahtevnejših je z logističnimi pripravami začel že dve leti pred odhodom v Himalajo.

Je alpinist in pisatelj, ki doživeto piše, da ob vsem nizu dogodkov, ki bi se lahko iztekli tudi drugače, gleda na svoja doživetja kot na darila.

Priznava, da se srečuje z vprašanjem, kako to, da je po vseh napetih alpinističnih trnutkih še vedno tu – vsaj petkrat se je namreč znašel v situacijah, ki bi se zlahka končale usodno. “Zakaj nekoga izloči že prva napaka, eni pa doživijo kup, cel niz takih zadev, pa vseeno preživijo? Matematika, o kateri raje ne premišljujem.” 

Primerjava alpinistične opreme: od Ötzija do danes

Strinja se, da je bila oprema, ki so jo alpinisti uporabljali pred desetletji, res primitivna. “Napol za šalo, napol pa zares rečem, da je bila med Ötzijevo in mojo takratno opremo manjša razlika kot pa med mojo takratno in med opremo današnjih alpinistov.”

Dnevniški zapiski so temelj njegove zadnje knjige Po svoji sledi. Med tistimi, ki so nastali v času odprave na Kangbačen leta 1975, je o takratni opremi zapisal:“Za ledeniške razpoke smo imeli aluminijasto lestev, če bi nam grozili kaki ledeni stolpi ali seraki, bi jih pa preventivno podminirali z rudarskim eksplozivom amonal. Imeli smo ga 25kg in ker je dišal po mandljih, smo ga vpisali med hrano kot mandljevo moko.”

Kljub slabši opremi, pa je bilo med alpinisti takrat manj ozeblin in poškodb nasploh kot pa danes. Škarja meni, da se danes v majhnih skupinah, tudi v alpinističnih odpravah, zelo pokažejo tiste tendence, ki so sicer v družbi manj opazne, na primer nevoščljivost.

V najstniških letih je razmišljal o vstopu v mornarico. Ne premišljuje pa prav dolgo, ko se odloča za dopust – med morjem in gorami izbere slednje, a vseeno dodaja: “Če bi se rodil pri morju, bi se moje pustolovščine morda odvijale tam.” Na vprašanje, ali bi si v tem primeru namesto vodenja odprave na Mount Everest čas krajšal z jadranjem okoli sveta, odgovarja: “Mogoče.”

Foto: osebni arhiv

Gore in ljudje

Med himalajskimi odpravami ne razmišlja le o svojem odnosu do življenja in smrti. Meni, da če Kitajska ne bi bila tako mogočna, potem bi preprosto rekli, da gre za zločinski režim.

“Boj za samostojni Tibet je popolnoma izgubljen. Če bi kdo videl, koliko vlagajo Kitajci – prvič sem bil v Tibetu leta 86′, pa spet lani – v železnice, ceste, namakalne sisteme …, nekdo, ki vlaga toliko v neko deželo, se ji ne bo odpovedal za nobeno ceno.”

Zadnji aktualni vnos 75-letnika v dnevnik vzponov, ki jih beleži, je precej svež: “Vzpon po Teranovi smeri, letošnjo zimo. Nad Jezerskim, lepa 400-metrska smer. Ledno plezanje. Kar ponosen sem, da je to šlo.”