Lukova zgodba: Zbiral cente za kopačke

Vir: boter.si

Velikokrat gremo lačni spat. Bojim se, da bom prišel domov in ne bom imel ničesar za jest,” svojo zgodbo pripoveduje 11-letni Luka.

Eno leto sem zbiral kovance, cente, včasih evro, da sem nabral 40 evrov in si šel kupit te kopačke … zdaj so mi že premajhne. Takrat sem še lahko hodil na treninge, zdaj ne morem več, ker nimamo denarja. Jaz pa bi rad postal poklicni nogometaš,” komaj zadržuje jok enajstletni Luka.

Luku  lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA

IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 129

Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA LUKA

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez  stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Luke in njegove družine.

Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Luka si želi kopačk

Dolgo je z mamo hodil po lokalih, ki jih je čistila, in iskal izgubljene kovance, da je prišel do tako želenih copat. “Kovance je zbiral v hranilniku, ki se ga ni dalo odpreti, tako da tudi v najhujši stiski iz njega nismo jemali denarja za hrano,” je na svojega sina ponosna mama. Sama mu copat še dolgo ne bi mogla kupiti, čeprav mu nogomet pomeni vse na svetu.

Za njimi je 12 let silovitega nasilja, ki je na fantih pustilo trajne posledice. Prej so bili pogosto tepeni, Lukovega bratca je oče klofutal že kot dojenčka. Otroka sta bila priča, ko je oče mamo pretepal do nezavesti, ji pod vrat nastavljal nož …

A mama je prestrašena, ponižana, razčlovečena, brez pomoči sorodnikov, prijateljev in finančno odvisna od moža, poškodbe prekrivala z ličili in sončnimi očali, tudi sina ni upala peljati k zdravniku. Trikrat so se zatekli v varno hišo, vsakič jo je mož z grožnjami “prepričal”, da se je vrnila domov.

Kmalu po ločitvi in selitvi v občinsko stanovanje, ki ga je mama dobila z neprecenljivo moralno spodbudo socialnega delavca, so zaživeli mirneje, a so ostali povsem brez očetove finančne pomoči, ki jo mama zdaj zahteva s tožbo.

Sama tudi ni mogla dobiti zaposlitve, saj otrok zaradi posledic dolgoletnega nasilja ni mogla za ves dan puščati samih. Zdaj sta dovolj velika, da bi lahko vsaj honorarno čistila lokale ali pisarne, vendar dela ni, ali pa ga dobi, vendar ji ga ne plačajo.

“Ne morem več gledati lačnih otrok”

Starejši sin obiskuje šolo s prilagojenim programom. Ločitev staršev ga je zelo prizadela, svojo stisko je izražal s popolnim nesodelovanjem v šoli in tako dvakrat ponavljal isti razred. Luka hodi v običajno šolo, a potrebuje veliko strokovne pomoči. Ima hude težave s koncentracijo, sam meni, da zato, ker nenehno razmišlja o vsem, kar se mu je zgodilo in o tem, kako težko živijo zdaj:

“Velikokrat razmišljam o tem in vem, da sem zaradi tega slab v šoli, a se ne morem zbrati. Bojim se, da se bo kaj hudega zgodilo, pa tudi tega, da bom prišel domov in ne bom imel ničesar za jest.” Solze kar tečejo po Lukovih licih.

Ko prideta domov in me vprašata, kaj lahko jesta, je kot bi mi zarila nož v srce. Ko pridem v trgovino, bi včasih kar tam jokala, ker ne morem skoraj ničesar kupiti. Ko gledam polne nakupovalne vozičke ljudi, me pogosto prime, da bi enega napolnila in kar stekla z njim domov, pa naj se zgodi, kar se mora … Večkrat sta šla lačna spat in potem ne moreš spati … Ne morem več gledati lačnih otrok.”

Lani poleti mama pritiska revščine ni zmogla več. Napisala je poslovilno pismo in poskusila agonijo končati: »Nisem imela denarja za najemnino, bili smo tik pred deložacijo, nisem imela ničesar, prazen hladilnik – to me je najbolj dotolklo. Otrok ti reče, da bi jedel, pa nimaš ničesar ali pa mu daješ star kruh in kak namaz … tega ne more jesti ves dan. Šli smo po hrano tudi v kuhinjo za brezdomce, pa me je bilo sram. Sem mislila, da jima bo bolje v reji … Sploh nisem mogla razmišljati … ne vidiš izhoda, samo, da umrem …”

“Preden kaj kupim, vse preračunam”

Zdaj poskus samomora zelo obžaluje in se jasno zaveda, kaj bi to pomenilo za otroka: “Mami, samo da boš z nami, pa tudi če bomo jedli samo enkrat na dan,” ji je še v bolnišnici večkrat rekel Luka. Toda neznosna finančna stiska se nadaljuje in 4 neplačane položnice za stanovanje so jih znova pripeljale na rob deložacije. Nemalokrat so, sploh čez konec tedna in med počitnicami, ko otroka ne jesta v šoli, tudi lačni.

In kot v posmeh njihovi bedi imajo izza prazne mize pogled na nakupovalno središče.

Z nekaj več kot 500 evri prihodka plačujejo samo za neprofitno najemnino in najosnovnejše življenjske stroške 470 evrov. Zdaj jim je socialna zakonodaja odvzela še previsoke otroške dodatke. Mama je obupana: “Vzeli so mi skoraj 70 evrov. Zame je to enako kot bi jih nekomu drugemu vzeli 700. Preden kaj kupim, v glavi tako zelo vse preračunam, da se mi zdi, da iz enega evra naredim tri …”

  • http://www.facebook.com/people/Francesko-Mizarjevsin/1428942680 Francesko Mizarjevsin

    Danes sem poslušal zgodbo- Lukovo zgodbo. Še vedno sem pod vtisom žalostne in tragične izpovedi matere in fanta. A vprašanje katero se mi poraja nehote in mogoče ni na mestu je: “Kaj pa se je zgodilo z nasilnim in nenormalnim očetom (katere besede ni vreden)?”. 
    Človek, ki pretepa dojenčka oz. kogarkoli sploh pa otroka ni vreden da mu bije srce!!!! HALOOOOO!!!

    • jas

      nazalost se je tako zgodilo

    • Skopec

      Ja tudi pri nas odmeva ta zgodba v naših glavah, in sva se z možem pri večerji odločila da bova z svojim prispevkom pomagala Luku da bo lahko še naprej hodil na nogomet.

  • monicaSLO

    Mene pa zanima, če snovalci novih “varčevalnik” ukrepov tudi poslušajo oz berejo tole. Jim kak novinar posreduje zgodbo?

    • Elica

       Lahko bi jih, kertole je res žalostno..:(( Pa kolko je še takih primerov…groza :((