Boštjan Videmšek: Evropa nepovratno tone

Sodelavca in prijatelja Boštjan Videmšek in Jure Eržen. Foto: Uroš Hočevar (Delo).

Zadnje tedne je Boštjan Videmšek, poročevalec Dela, pisal skrb zbujajoča pisma iz Grčije in Španije. “Španija bo zelo kmalu doživela usodo Grčije.”

Pravi, da se je namenoma posvečal najprej grški in potem španski krizi – da bi spremljal različne faze razkroja Evrope. Pojasnjuje, da je Grčija v nepovratnem položaju, ko so ljudje z volitvami, z obstoječimi političnimi sredstvi, vzeli usodo v svoje roke.

Španija pa še zdaleč ni na tej točki, Španci se še ne zavedajo povsem, kam pelje ta vlak. Kot je zapisal v Delu: “Tudi najbolj razmišljujoči posamezniki še vedno gojijo skoraj metafizično upanje, da je drvenje v tretji svet še nekako mogoče zaustaviti.”

V intervjuju za Val 202 je dejal, da je to trenutek panike, ko misliš, da je s starimi sredstvi še možno rešiti položaj. “To je kot Jugoslavija 1990, ko gredo stvari samo še navzdol.”

Grčija, Španija … Slovenija

Tokratni nedeljski gost je kruti realist, hkrati pa občutljivi idealist. “Če nisi na terenu, je bolje, da molčiš,” pravi njegov stanovski kolega. In prav zato lahko govori. Govori na glas, brez olepšav, včasih tudi brez distance. Pa vendarle z argumenti, ki jih ima vedno več.

Aleksis Cipras, vodja nove grške levice, je po Videmškovem mnenju dosedaj predvsem postavljal fantastična vprašanja. Ko bo po vsej verjetnosti zmagal na volitvah, pa bo moral ponuditi odgovore.

Do zdaj je bila koalicija grških radikalnih levih strank Siriza v udobnem položaju, da je zgolj postavljala vprašanja: “Ko sva pred kratkim nazadnje govorila, je bil zato prvič nekolikanj v zadregi. Je pa on prvo upanje po dolgem času, da se lahko nekaj spremeni.”

Obstaja takšen politik tudi v Sloveniji? “To je duhovito vprašanje.”

S komerkoli se sreča, pojasnjuje, pride do enake definicije ključnih družbenih problemov v Sloveniji: “Klientelizem, nepotizem, popolno zanikanje kvalitete zaradi strahu pred lastno nemočjo.”

Strasten spremljevalec nogometa

Ker za nogomet ni bil nadarjen, je pri trinajstih postal zagret navijač in na ta način spremljal razpad nekdanje države. Tribune govorijo o situaciji v družbi. “Nikoli ne bi počel stvari, ki sem jih kasneje, če ne bi tega časa doživel na jugoslovanskih stadionih, če ne bi spoznal, kdo so Delije, Arkan, če ne bi občutil hrvaškega proustaškega gibanja, vsega tega nasilnega razpoloženja na tribunah.”

Postal je tudi član Green Dragonsov. “Ker sem dobil brezplačno vstopnico za tekmo. Na ta način pa sem dobil tudi vstop v takrat najbolj nevralgično točko vesolja, kar je Balkan zagotovo bil.” Naučil pa se je tudi soočenja s potencialno nevarnostjo, skrajšano – to je bila prava šola življenja.