V Burundiju je v učilnici do 158 otrok

Učenci na oknu osnovne šole. Foto: N.J.

Burundi je majhna vzhodnoafriška država med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo.

Gre za eno najrevnejših držav na svetu, v kateri se je leta 2005 uradno končala državljanska vojna, uporniške skupine in oblast s svojim represivnim aparatom pa med seboj obračunavajo še danes.

Industrije v državi praktično ni, cveti korupcija, večinoma poljedelskemu prebivalstvu pa zmanjkuje obdelovalnih površin. Na 28.000 kvadratnih kilometrih namreč živi deset milijonov ljudi.

Upe za lepšo prihodnost polagajo na izobrazbo mladih generacij

Predsednik Pierre Nkurunziza je ob inavguraciji, kmalu po koncu državljanske vojne, ki je terjala 300.000 življenj, obljubil brezplačno osnovno šolstvo za vse otroke.

Učenec pred osnovno šolo v Musigatiju. Foto: N.J.

Fredolin Nsanzitora (15) še vedno obiskuje osnovno šolo v vasi Musigati. Pravi, da je predsednikova napoved zvenela kot dobra ideja. “Toda zdaj nas je v razredih tako veliko, da sedimo tesno eden ob drugem in je včasih celo težko videti na tablo, ali pa pisati. Tudi učitelja včasih slabo slišim, saj zna biti tako veliko sošolcev precej glasnih.”

V osnovnih šolah je namreč v povprečju 82 otrok na učilnico, premalo je izobraženih učiteljev, ni ustreznih učbenikov, otroci v šole pešačijo po več kilometrov, starši jim ne zagotavljajo spodbudnega okolja, država pa ne prihodnosti.

Otroci so v šolah, kvalitetne izobrazbe pa ni

Študija burundijske nevladne organizacije iz leta 2010 je pokazala, da je v nekaterih razredih v državi tudi do 158 učencev.

Frederic Bimenymana je učitelj v vasi Makamba, v njegovem razredu je 79 učencev. “Ne morem jim naložiti dovolj domače naloge, saj sam enostavno ne zmorem popraviti tolikšnega števila domačih nalog. V takšnih okoliščinah je očitno, da trpita kvaliteta in znanje.”

Leta 2000 je osnovno šolo obiskoval eden od dveh otrok primerne starosti. Leta 2010, 5 let po obljubi predsednika Nkurunzize, devet od desetih. Naraščanju števila šolarjev pa ni sledilo ustrezno povečanje števila pedagogov, niti niso zgradili dovolj novih učilnic.

Šolsko poslopje (desno) in hlev (levo). Foto: N.J.

Ker proračunskih sredstev primanjkuje, so se nekatere šole poslužile drugačnih načinov zbiranja denarja.

V Musigatiju poleg šolske zgradbe stoji hlev s petimi prašiči, ob njem pa je še manjše polje.

Šolski nadzornik Charles Makoto pojasnjuje, da proizvode s šolske kmetije prodajajo na lokalni tržnici, hrano za prašiče pa nabirajo otroci na poti v šolo. Z denarjem kupijo knjige, kredo in ostale šolske potrebščine.