Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?” je del zapisa v korespondenci med člani Fidesa, ki smo ga dobili v uredništvu Vala 202 in v katerem je znova nakazano, da želijo člani Fidesa izstopiti iz javnega sektorja.

Zakaj se niste udeležili splošne stavke in kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov v javnem sektorju?

No, naše stališče je ves čas enako. Dokler pogajanja tečejo se je pogajanj treba udeleževati in nasprotno stran prepričati s svojimi argumenti. Tu kot Fides nismo sami, je še šest ali sedem manjših sindikatov, ki pri teh pogajanjih sodelujemo z drugačnimi stališči kot večina.

Kako nameravate v prihodnje urejati ta odprta vprašanja z zdravniki in z vašimi zahtevami? Se nameravate pogajati ločeno od drugih sindikatov javnega sektorja, neposredno z vlado?

To ni odvisno samo od nas, to je odvisno tudi od vlade. Mi, kot vedno, ne gledamo pol leta ali leto v naprej, ampak gledamo več let v naprej. Razumemo zdajšnjo hudo ekonomsko in finančno situacijo, imamo pa tudi precej nerešenih problemov. Zlasti teh, ki se tičejo zdravnikov primarnega nivoja in zobozdravnikov – kot veste so njihove plače nizke, to je posledica tega plačnega sistema. Neposredno v pogovoru z ministrom smo se lotili tudi že teh problemov.

Imate občutek, da je Fides v primežu javnega sektorja?
Ne, mi nismo bili nikoli v primežu javnega sektorja. V bistvu nasprotni strani, tako vladna kot sindikalna, bi morali delovati kot partnerji, ki nastopajo eni proti drugim z argumenti in tako smo delovali recimo leta 1996, ko smo sedemnajst dni štrajkali, pa tudi vse druge naše zahteve smo vedno utemeljevali z tehtnimi razlogi in običajno vladno stran prepričali v naš prav.

Kako ocenjujete sodelovanje z drugimi sindikati javnega sektorja?
Tega sodelovanja ne ocenjujem dobro. Tudi vsa leta, ko smo se pogajali o novem plačnem sistemu smo bili med večino, seveda ne med vsemi sindikati, neke vrste smo bili črna ovca. Ko smo se pogajali o orientacijskih delovnih mestih naši argumenti niso obveljali, bili smo preglasovani. Proti nam in našim argumentom je glasoval oziroma jih ni upošteval Sviz in Starozdravstveni sindikat, kar je šlo takratni vladni pogajalski skupini samo v korist, saj smo bili osamljeni tako na eni kot na drugi strani.

Na Valu 202 smo dobili interno sporočilo člana vašega sindikata, v katerem je zapisana pobuda, da naj bi Fides ubral svojo pot. Če dovolite citat: ”Upam, da nismo prišli tako daleč, da bo Svizec odločal o moji plači in z njo barantal ter si ustvarjal pogajalsko pozicijo. To je lepa priložnost, da se umaknemo iz javnega sektorja in se postavimo na pozicijo sodnikov. Morda bi bilo smiselno lobiranje znotraj vlade tudi o teh stvareh.” Razmišljanja o smeri izstopu Fidesa iz javnega sektorja – vaš komentar?

No, mi smo vsa leta, že takrat, ko so se ideje o enotnem plačnem sistemu napovedovale, torej leta 2000, pa tudi vsa poznejša leta, nasprotovali enotnemu plačnemu sistemu, zlasti takšnemu, kot je ta. Prepričan sem, da se v tem plačnem sistemu ne počutimo slabo samo zdravniki, ampak številni drugi poklici in čas je, da se z odpravo teh neplačnih sorazmerij ta zgodba konča in začne neka zgodba. Mi nismo nikoli skrivali, da bi radi izstopili iz tega plačnega sistema, mislim pa, da imajo podobne želje tudi številne druge poklicne skupine.

V sporočilu je še zapisano, da vidite zaostrovanje razmer v javnem sektorju kot priložnost, da se umaknete iz javnega sektorja in začnete lobirati. Ste že začeli lobirati pri ministru za zdravje in pri predsedniku vlade?
Nobenih t. i. lobiranj še nismo začeli, a bomo naše želje ponudili vladni pogajalski skupini, ko bo napočil ta trenutek. Mi teh ambicij nismo nikoli skrivali. Ne mislimo, da je to kakšna posebna priložnost. Je morda priložnost za streznitev za mnoge. Je pa gotovo perspektivno gledano izstop oziroma razrahljanje tega rigidnega sistema priložnost, ne le za zdravnike ampak tudi za vse druge.

Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”
No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, bomo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.