Wei Jingsheng je eden najbolj znanih kitajskih oporečnikov. Rojen je bil v prestolnici, kar pove že njegovo ime. Če seveda razumete kitajsko.
Zaradi svojega protirežimskega delovanja pa že nekaj let živi v ameriški prestolnici.
Odraščal je v družini, ki je goreče podpirala režim. Obiskoval je šole za partijsko elito. Ko se je po koncu šolanja odpravil na daljše popotovanje po Kitajski pa je spregledal: Komunistični režim za številne rojake ni storil nič dobrega. V 16-letnem Jingshengu je nato vrelo še dobrih 10 let.
Leta 1978 je napisal esej Peta modernizacija in na t. i. zid demokracije prilepil odlomke svojih razmišljanj. To ni bilo pogumno le zaradi vsebine, odkrito je namreč oblast označil za diktaturo, ampak tudi zato, ker se je podpisal in napisal celo svoj naslov.
“Zdaj imajo t. i. zid demokracije kar na internetu. Tam je veliko laže objavljati svoja stališča. V mojih časih si moral svoj esej obesiti na pravi zid. In kopirati. No, pa so se kopije tudi brez interneta razširile po vsej državi.”
Kaj je sledilo, si lahko predstavljate: aretacija in zapor. Kot zatrjuje Wei Jingsheng, so mu v tistih težkih časih prijatelji in družina stali ob strani, čČeprav tega ni pričakoval.
“V času, ko sem začel upor, torej v poznih sedemdesetih, sem preprosto povedal tisto, kar je bilo v glavah številnih ljudi. Torej tudi v glavah mojih prijateljev in sorodnikov. Navidezno so bili sicer proti meni, saj so vedeli, da me bodo zagotovo aretirali. Bili so torej proti posledicam, ne pa proti tistemu, za kar sem si prizadeval.”
O času v zaporu ne govori rad. Čeprav politično korekten nasmešek praktično nikoli ne izgine z njegovega obraza. In vneto kaže malce obarvane zobe. Je strasten kadilec in brez slabe vesti zamuja na intervjuje zato, da prej še kakšno prižge.
Z radovednimi očmi zre v sogovornika in čeprav se zdi, da razume vprašanje, čaka na prevod v kitajščino. Dvakrat sem ga vprašala isto! Je res, da je v zaporu svoje proti režimske misli zapisoval kar na toaletni papir?
“Po naključju sem ugotovil, da so zaporniške zapise pregledovali visoki uradniki komunistične partije. Zato sem se odločil, da bom pisal …”
Leta 1997 so ga oblasti, po močnih mednarodnih pritiskih, izpustile. Za njegovo osvoboditev si je prizadeval tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Wei Jingsheng ne deluje pretirano hvaležno, saj ob vsaki priložnosti poudari, da je življenje v Združenih državah Amerike zanj kazen.
“Bil sem pred zelo težko izbiro. Da zapustim državo in lahko izražam to kar mislim, ali pa ostanem in zavedno obmolknem.”
Zato, ker ni utihnil, tudi ko je bilo najbolj težko, je bil že sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Ni prepričan, da jo bo kdaj dobil. A, kot zatrjuje, to ni najbolj bistveno.
“Če bi mi nekoč nagrado dalo kitajsko ljudstvo, bi mi pomenila veliko več kot Nobelova.”
Tudi prav. Zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje mednarodne skupnosti. Časnik The Independent je potem, ko je nagrado leta 2009 dobil ameriški predsednik Barack Obama, sestavil seznam šestih kanditatov, ki bi si jo zaslužili bolj. Med njimi je tudi Wei Jingsheng.
