Dobrih del vsaj po navadi ne povezujemo s pričakovanji po povračilu. Toda namesto solidarnosti se vse bolj uveljavlja načelo nič ni zastonj. Tudi pri dobrodelnosti. Ljudje z družbenega dna se srečujejo z vse večjim številom pogojev, da sploh prejmejo kako pomoč.
V dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani morajo brezdomci v zameno za malico spenjati vezice za kavne avtomate za zunanje podjetje. Predstavniki tega podjetja so nam po telefonu dejali, da jim Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote vsak mesec izstavi račun za dogovorjeno količino narejenih vezic.
Račun menda ni nizek, po vprašanju zunanjemu podjetju, kako visok je, pa je na drugi strani nastala tišina. Tako ne moremo primerjati, ali bi podjetju predstavljalo večji strošek, če bi delo naročili prek študentskega servisa, kjer bi študent dobil od 3,5 do 4,5 evra na uro, ali pa je ceneje, če delo opravijo brezdomci.
Ali ljubljanske brezdomce v Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote res uporabljajo kot delovno silo in jim za plačilo dajo dobrodelno malico, smo preverili na terenu.
Namesto hrane smo dobili odgovor: “Če boste delali vezice z nami, boste lahko tudi jedli. Tu imamo delovno rehabilitacijo. Saj tukaj se lahko malo pogrejete z nami in delate vezice.” Na vprašanje, ali ni mogoče dobiti samo zajtrka, se je odgovor glasil: “Danes ne.”
Dr. Vera Grebenc s fakultete za socialno delo opozarja, da revščino vedno bolj individualiziramo. “Se zdi, kot da je revščina problem posameznika. Če pogledamo današnjo situacijo, kjer delo ni več tisto, kar človeku zagotavlja preživetje, je to v posmeh ljudem, ki delajo, pa ne uspejo preživeti ne sebe, kaj šele družine.”
Vedno več brezdomcev ima izkušnje tudi s tem, da jih za delo uporabijo razni zasebniki, vendar jim potem ne plačajo.
