V slovenski zunanji politiki je že zavel nov veter. Čim je na zunanje ministrstvo prišla stranka Desus, so se naši odnosi s tujino dramatično spremenili.

Slovenija bo za 100 milijonov evrov zastavila svoj ugled!

Desus pač tako deluje na svoje okolje. Se še spomnite, kako skromno je ta stranka začela? S pokojninami in upokojenci. Danes pa so člani stranke vse mlajši in vse bolje izobraženi. Za mladost poskrbi dekorativna kozmetika in delno estetska kirurgija, za izobrazbo pa sarajevski edukativni aparat.

Kakorkoli; prva modra zunanjepolitična poteza, ki jo je povlekel Karel Prvi, je bilo vztrajanje, da gospodarska diplomacija ne gre z zunanjega ministrstva pod okrilje gospodarskega ministrstva Radovana Prvega. Tako smo lahko ustrezno reagirali v primeru Belorusija, o katerem bo danes tekla beseda.

Gospodarski diplomati so se lahko le prek hodnika zadrli na klasične diplomate: “Fantje, ne ga lomit s tole Belorusijo” in zadeva je bila urejena. Si lahko mislite, da bi morali gospodarski diplomati pošiljati sporočila klasičnim diplomatom čez pol Ljubljane? Živimo v državi, kjer založimo depeše Interpola, kaj ne bi založili nekega tako minornega sporočila, kot je neblokiranje Belorusije.

Kaj je torej z Belorusijo?

Zgodba je na nek način že doživeta. Slovensko podjetje dobi 100 milijonov vreden posel v Belorusiji. Gradilo naj bi hotel in stanovanja. Ker slovenskih podjetij s 100-milijonskimi posli ni veliko, je javnost navdušena.

Kritični duhovi in dežurne tečnobe se sicer pridušajo prek finančne konstrukcije, ki le ni tako ugodna, kot se zdi na prvi pogled, tistih nekaj kozmopolitov pod Alpami pa celo omeni nedemokratični režim, ki je v Belorusiji na oblasti.

Ampak tega smo že vajeni. Tik preden so ga v onem jarku zbrcali, smo se borili za svoj delček libijske pogače pri Gadafiju, ruske oligarhe sprejema najvišji državni vrh in če bi se recimo severni Korejci odločíli zajezíti kakšno reko, bi tudi dobili lipicanca ali dva. Interesi so onkraj načel – tega smo se naučili že davno. Ampak potem se je neprijetno zapletlo.

Evropska unija, naša žalostna mati, se je odločila poglobiti sankcije proti predsedniku Lukašenku. Že nekaj let Belorusi mejo Evropskih držav prestopajo s potnimi dlanmi, zdaj pa so seznam nezaželenih v Bruslju oplemenitili še z nekaj desetinami poslovnežev. In med njimi je gospod, ki drži v rokah ključe naših 100 milijonov.

Slovenska gospodarska diplomacije se je zganila, blokirala seznam in vsa reč je prišla v medije, ker smo stopili na žulj menda Franciji, ki je posel izgubila. Zatrobile so nebeške trombe v obrambo demokraciji, javnost pa se je, kot vedno razdelila. Polovica da branimo svoje ekonomske interese in se požvižgamo na EU, polovica, da branimo demokracijo in se požvižgamo na Belorusijo.

Kako torej?

Poskušajmo zaplet razumeti s tehniko pometanja pred lastnim pragom. Najmanj nenačelno je, da smo tolerirali in še toleriramo svoje lastne tajkune, do tujih pa smo diskriminatorni.

Mednarodno tajkunstvo lahko takšno nenačelno držo Slovenije razume kot tajkunski šovinizem, kar nam lahko posledično nakoplje celo več slabe publicitete kot blokiranje zunanjepolitičnih odločitev v EU.

Poleg tega je povsem jasno, da Karel pri zadevi ni imel neke pomembne vloge. Ravno sedel je na oni stol, zgodba pa ima daljšo brado.

Se pravi, da je na gumbe v zunanjem ministrstvu pritiskal nekdo drug in če vemo, da je lastnik izjemno uspešnega in vzornega podjetja, ki je v Belorusiji dobilo posel, slovenski gospodarski razstavni eksponat številka ena, je jasno, da gre za interese, ki nekajkrat presegajo moč, mladost, izobrazbo in vpliv stranke Desus .

Tajkun tajkunu

Naš domači tajkun je sicer prosvetljen in kultiviran tajkun, kot recimo Marija Terezija, blokirani Belorus pa je klasični tajkun, z lastništvom nogometnega kluba, a vendar velja, da tajkun tajkunu ne izkljuje oči.

Ob tem pa gre še za nek drug vzvod, ki pa je res ostanek socialistične ideologije, v kateri gnezdita tudi ideja in praksa tajkunstva. Gradbeni podvigi za 100 milijonov na vzhodu so podvigi za prave moške! In jih zato podpiramo.

Majhna podjetja z visoko dodano vrednostjo znanja, povezovanje v visoko-tehnološke mreže, postindustrijska družba in poslovna etika družbeno odgovornih pa so zadeve, ki nikoli ne bodo prodrle do oddelka za gospodarsko diplomacijo, ki je na vso srečo ostal na Mladiki.

Slovenja bo za teh 100 milijonov zastavila svoj ugled in mednarodno verodostojnost. Ker kakorkoli premlevamo in se pričkamo; simpatije do države kjer poznajo politične zapornike, pač niso nekaj široko sprejetega in argument, da imajo ZDA Guantanamo, ne vzdrži resne presoje.

Kritična javnost tudi za supersilo že zdavnaj uporablja isti vatel kot za Belorusijo; le diplomacija še vedno poslušno dvigne slušalko, ko pokliče Hillary.

“Vsak ima svojo ceno,” je stereotipna izjava iz gangsterskih filmov. Če bomo še naprej blokirali seznam nezaželenih beloruskih poslovnežev, bomo državljani vsaj izvedeli, po koliko nas prodajajo na prostem trgu ugleda.

Marko Radmilovič