Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o znamenitem ponarodelem intervjuju, ki ga je imel premier dan prej, preden se je dal ustoličiti. Kot je v navadi, ga je imel v četrtkovem terminu z znamenitim zastavonošem notranjepolitičnega uredništva naše Televizije.
V intervjuju je premier povedal, kako bo in zakaj bo tako. Ni pa še povedal, kdo bo in zakaj.
To smo zvedeli dan kasneje, ko so ročno izvedli nekaj kadrovskih zamenjav, in to še preden so se stoli okoli tiste okrogle mize navadili na anatomije svežih zadnjic. V tej novi galeriji grotesknih tipov je vodilno vlogo prevzel Janez Ujčič, veliki mag mariborskega novinarstva in televizijske distribucije.
Kakorkoli, nazaj k intervju. Najprej ga poglejmo s stališča televizijske režije, šele kasneje tudi vsebinsko.
Do sedaj je bilo tako: visoki politiki so prihajali v televizijsko hišo, tam pa so televizijski scenci na hitro zbili skupaj nekakšno postsocialistično sceno in v maniri moldavske televizije je bil nato izpeljan intervju. Po navadi ga je pripravil kateri izmed prvakov notranjepolitičnega uredništva, če že ne urednik sam.
Pokojnega predsednika Drnovška so dobili redko. Ko pa so ga, je bilo zmeraj zabavno, saj je bil Drnovšek težaven sogovornik. S Pahorjem je bilo neprimerno lažje, ker je hlepel po televiziji, vendar velikih intervjujev na moldavski sceni tudi on ni imel prepogosto. Dovolj zabavne, izčrpne in – danes vemo, da tudi prepogoste – so bile že njegove novinarske konference.
Potem pa pride Janez Janša. In Televizija pride h gori, ne gora k Televiziji. Janša ima povsem prav … Kdo pri zdravi pameti pa bi se dal zapreti v tisto sceno postsocialističnega manierizma. “Dajva se dobiti na Brdu,” pravi Slak in Janši ne preostane drugega, kot da popusti.
Sicer gre za načelno vprašanje, ali mandatar, ki še nima vlade, že lahko dobi ključe Brda …? Ali je to domena znamenitega ceha hišnikov? Njega dni je lahko dobil ključe zadružnega doma le predsednik KUD-a in pogojno predsednik krajevne skupnosti.
Drugače sta bili odpiranje in zapiranje strogo kontroliran hišniški posel, a saj vemo, tudi hišniki niso, kar so nekoč bili. Pridemo torej na Brdo v tisto dvorano, v kateri so bili njega dni vsi črnski in arabski predsedniki tega planeta, prižgemo luči, črne obleke, freske, naslanjači in potem največje presenečenje …
Skočimo zdaj nekoliko v tehnologijo televizijske slike. Za dinamičnosti televizijskega prenosa je režiserjem na voljo kar nekaj orodij: tračnice, stadycam ali lebdeča kamera ali pa cran. Dvigalo oziroma hidravličnomehanična roka, na kateri je pritrjena kamera.
Na naši nacionalni televiziji cran čuvajo kot zlato in le redki režiserji najzahtevnejših dokumentarnih in igranih projektov ga dobijo. Pa Mario in EMA seveda … Nikoli ali res zelo redko pa se zgodi, da bi bil cran uporabljen v oddaji notranjepolitičnega uredništva. Toda za mandatarja le najboljše.
Potem pa pridemo do simbolike kadra, ki so ga posneli s cranom na Brdu in ob katerem bi še sam Eisenstein od zavisti potopil križarko Potemkin. Režiser začne kader z bleščečimi kristali lestenca na Brdu. Svetloba se odbija od vsakega posameznega kristalčka in televizijski gledalec dobi občutek, da je novo leto. Nato pa se kamera prične spuščati, med vprašanjem Slaka se za trenutek obrne, pokaže voditeljev obraz in končno se kader v velikem planu konča na Janševem obrazu. Neprecenljivo.
Televizijski gledalec je klavno živinče. Dramatično drugačen od radijskega poslušalca, saj mu narava medija zapoveduje dvom. A gledalec proti energiji podobe na televiziji, ki se od kristalizirane svetlobe spusti na voditeljev in mandatarjev izraz, nima nobenih možnosti. Odpre usta, ugasne dvom in obkroži glasovalni listič.
Toliko o tehnologiji, kajti ni da bi razpravljali o vsebini. Voditelj in izpraševanec sta si izmenjala nekaj prijateljskih kupletov v stilu “vi ste pravnik, gospod Slak, vi že veste, kako to gre” in voditelj je v obrambo svoje novinarske integritete ves čas postavljal zelo delikatna vprašanja.
Nanje pa je Janša tako ali tako že stokrat odgovoril. Pravo vprašanje, ki bi Janšo zmedlo, bi bilo kako izmed legendarnih vprašanj, kakršna je njega dni na tem programu zastavljal Silvo Teršek. “Ali ste danes prišli s cepinom in derezami, gospod Janša?” bi vprašal Teršek, misleč na Janševe gorniške preference.
Obstaja pa še bolj obrekovalski nivo intervjuja. Izpostavimo ga, čeprav imamo s hišo na oni strani Kolodvorske skupnega direktorja in skupno naročnino. Poleg Uroša Slaka je bil Janez Janša najpogosteje udeleženec Pogledov Slovenije v prejšnjega pol leta. To pomeni, da Uroš meri visoko. Prejšnjo rundo je akreditirani Janšev izpraševalec postal direktor Televizije in zakaj se vsa zgodba ne bi ponovila.
Oziroma povedano drugače: če je lahko Janez Ujčič, človek, ki novinarje uporablja za sužnjelastniško delovno silo, kakorkoli udeležen v javnem življenju te države …, lahko menda Uroš Slak postane eden od urednikov ali direktorjev nacionalne televizije. Nič lažjega. Hip, hip, hip, strašni trik.
