Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
