Združene države Amerike so v znamenju strankarskih volitev republikancev v Iowi, danes v New Hampshiru in čez nekaj dni v Karolini … Gre šele za strankarske volitve s katerimi naj bi dobili republikanskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se soočil s predsednikom Obamo, a že zdaj se zdi, da za Ameriko in Američane ne obstaja nič drugega. Predsedniške volitve bodo šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
Mitt Romney je na republikanskih strankarskih volitvah v New Hampshiru zanesljivo osvojil prvo mesto in postaja najresnejši kandidat za republikanskega tekmeca predsednika Baracka Obame.
Mitt Romney velja za najresnejšega kandidata, ki naj bi se novembra letos na predsedniških volitvah pomeril z zdajšnjim predsednikom ZDA Barackom Obamo (Foto: BeckyF, Flickr).
Volitve v republikanski stranki v državi New Hampshire so bile kar nekaj dni, torej od strankarskih volitev v Iowi pred tednom, tako rekoč edina prava stvar, s katero se ukvarjajo mediji v ZDA. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele jeseni, natančneje novembra, do takrat, ko naj bi dobili novega predsednika je torej še skoraj leto dni in ameriški mediji so že zdaj s tem popolnoma obsedeni.
V celotni stvari igra izjemno vlogo televizija. Včasih je težko dojeti, da so televizijske mreže, predvsem v večernih urah, ko ljudje gledajo televizijo, sposobne proizvesti toliko programov, tudi povsem resnih, izjemno analitičnih, skratka obrtno novinarsko relevantnih, pa seveda tudi slabih oddaj, katerih podlaga so relativno majhni dogodki, ki objektivno nimajo velike politične teže.
”A konkurenca med televizijskimi mrežami, bitka za gledalstvo in oglaševalski denar je neusmiljena in seveda človek, ki pride v Ameriko iz relativno idiličnega in medijsko nerazvitega okolja, kot je Slovenija uvidi, da imajo konkurenca, neusmiljene tržne zakonitosti, ko gre za medije včasih lahko tudi negativne stranske posledice. Z drugimi besedami, če nas čaka nekoč to, vsaj ko gre za medije, bi veljalo dvakrat premisliti … ”
Stoletna zgodovina ameriških predsedniških volitev uči, da so tako rekoč vsi predsedniki predhodno zmagali v New Hampshiru, kar naj bi povečevalo domnevno njegov usodni pomen, čeprav brez racionalne razlage. A na drugi strani je prav tako res, da so bili po letu 1992 kar trije ameriški predsedniki Clinton, Bush in Obama, ki so kljub porazu v New Hampshiru na koncu prišli v Belo hišo. Torej še en dokaz, da se da s statistiko dokazati tudi najbolj kosmate laži.
Je pa dejstvo, da te prve države kandidatom, morda bolje pretendentom, uradni kandidati še niso, za predsedniške volitve lahko zaprejo ali odprejo vrata za naprej. Gre za prvi preizkus, koliko podpore imajo kandidati pri volivcih – do zdaj so bili virtualne osebnosti, ki so obstajale v medijih in na spletu, zdaj pa lahko prvič vidijo, kakšna je njihova dejanska teža in tudi potenca za prihodnost pri ljudeh, volivcih. Ne le zdaj ampak tudi pozneje, ko naj bi se spoprijeli s samim predsednikom Barackom Obamo.
Kot je v pogovoru povedal Edvard Žitnik, so strankarske volitve za kandidate priložnost, ”da dobijo ali izgubijo tako imenovane tri MMM-je, okrog katerih se vse skupaj vrti: to so money – denar, media – medijska pozornost in momentum – pobuda v kampanji. Torej New Hampshire naj bi dal zmagovalcu, idealno popotnico za prihodnost, ostalim, ki ne bodo uspeli, pa bo to odvzel.”
Za številne, ne le republikanske pretendente za predsedniške volitve nismo nikoli več slišali, ker niso prišli skozi sito strankarskih volitev, pa so za to porabili milijone dolarjev. Zaradi kraljice televizije, brez katere kljub internetu ni zmage na volitvah, so postale tudi v Ameriki volilne tekme izjemno drage; če se je nekoč govorilo o milijonih dolarjev za televizijske oglase za nekaj mesečno obdobje kampanje, gredo zdaj številke v stotine milijonov dolarjev. In za potencialne darovalce denarja za kampanjo so rezultati v teh prvih državah zelo dobro znamenje, kam, ali če hočete, v katerega kandidata velja investirati.
Gabrielle Giffords – prava zgodba ameriškega sna
V nedeljo je minilo natančno leto dni od strelskega napada na nakupovalce v Arizoni. Napadalec je prišel na srečanje 40-letne demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci pred veleblagovnico v Tucsonu in začel streljati. Ubil je šest ljudi, med njimi devetletno deklico, zveznega sodnika Johna Rolla in moža, ki je s telesom pred kroglami zaščitil svojo ženo. Med 14 ranjenci je bila tudi Giffordsova, ki je med žrtvami prva utrpela strelne rane in je s prestreljenimi možgani čudežno preživela.
Šlo je za veliko zgodbo, še posebej, ker se je sprva ugibalo, da naj bi bil napad politično motiviran. To je bil čas vzpona gibanja čajank, torej skrajnega desničarskega gibanja. Spomnimo se Sare Palin, ki je z demokratko Giffordsovo vse prej kot delila politična stališča. Napadalec je bil med tem razglašen za neprištevnega, Gabrielle Giffords pa je leto dni kasneje, torej v nedeljo, nastopila pred nekaj tisočglavo množico navdušenih ljudi. Njeno preživetje, vrnitev v življenje, optimizem, neizmerna volja do življenja, trud, da začne govoriti, skratka, da se vrne v normalno življenje, je postal inspiracija za številne Američane.
Seveda pa se tako ona kot mož Mark Kelly, ki ji ves čas stoji ob strani, zavedata, da njuno življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred napadom; posledice strela so preprosto prehude, pravi čudež je, da je sploh preživela. Giffordova, do pred leta dni mlada atraktivna ženska, ambiciozna, inteligentna, obetavna članica kongresa, ima zdaj težave z ravnotežjem, morala se je naučiti govoriti, slišati je, da naj bi imela tudi hude krize, da pa se na drugi strani vedno znova vrne nazaj, se bori, seveda tudi zaradi pomoči najboljših strokovnjakov, ki so si zadali nalogo, da Giffordsovi pomagajo po najboljših močeh, in da sploh ne gre za vprašanje denarja, kar je sicer v Združenih državah Amerike, ko gre za zdravje, še kako pomembna stvar.
Slišati je bilo, da Gabrielle Giffords razmišlja celo o vrnitvi v politiko, čeprav seveda bo pot vse prej kot lahka. Giffordsova je še vedno močno prizadeta, o tem ni dvoma. V nedeljo ji je ob prisegi moral pomagati položiti roko na srce mož. Ima pa seveda njena zgodba v sebi nekaj tipično ameriškega: gre za tragično zgodbo, ki pa se je, tako kot holivudski filmi končala optimistično, z upanjem, potjo naprej, in je seveda še en dokaz, da življenje piše najboljše zgodbe.
”Prav nič ne bi bil presenečen, če bi se razkrilo, da je morda avtorske pravice za njeno zgodbo že odkupil Steven Spielberg; njen mož Mark Kelly je že napisal knjigo, Giffordova se je ob izzidu smejala z vseh naslovnic ženskih, pa ne samo ženskih revij, skratka tudi to je Amerika. Gabrielle Gifford pa je zaradi svoje nesrečne usode danes celo večja medijska zvezda kot pred napadom.”
