Brez oblasti je država očitno bolj učinkovita

Sedim v močvirju in razmišljam. Prazniki so, zato samo nekaj veselega in kratkega, da gre lažje po grlu. Nekaj zadnjih tednov, celo mesecev namreč sledimo zanimivemu fenomenu. Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali če hočete drugače: brez oblasti je država bolj učinkovita, kot je z oblastjo.

Gre pa tako. Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje – vlada, ki je imela le omejena pooblastila, pa je sprejela pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je ”najverjetnejši mandatar”, kar je še bolj nenavaden izraz kot ”predsednik vlade v odhodu”. A najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov in to potem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi to lahko postal. In je res postal.

Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka, in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je začel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbirati podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil veliko dobrega, še preden je postal verjetni mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.

Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da vlade pravzaprav ne potrebujemo. Hočemo povedati: ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo zdaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli samo na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.

Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo ”belgijski sindrom”! Reveži so v brezvladju podrli vse rekorde, država pa ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.

Na vprašanje, ali vlado potrebujemo, je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga, ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehnični vladi pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade s pomočjo tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da so v Sloveniji idejo o tehnični vladi ustvarili politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.

Iz povedanega sledi: daleč najučinkovitejša koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa pa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo za to prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu ”ohlapna” demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da končno že preživimo »Pestnerjev« sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne na tega, pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.