Čeprav se to lani ni najbolj poznalo, vsaj v rezultatskem smislu in pri obisku v dvorani, je Olimpija težave, ki so bolj očitno priplavale na površje letos, prinesla iz prejšnjih sezon. Zadnji tedni so le soočenje z realnostjo. Igralci odhajajo, gledalcev ni, igra je vse slabša, zmage vse redkejše.
Pri Olimpiji so kriz že navajeni. Delovanje v teh razmerah poznajo, saj je to postalo način življenja ljubljanskega kluba. V času krize so se vse težave še zaostrile, zato je vse težje pričakovati, da bo Olimpija delovala kot normalen, urejen košarkarski klub.
Zanimivo je diametralno nasprotje dveh zaporednih sezon. Olimpija je lansko začela z nepopolnim kadrom, hudo osiromašeno blagajno, s precej realno perspektivo propada kluba. Tega zdaj ni več, a rezultatska podoba in vzdušje v slačilnici ne dajeta videza, kakršnega bi si želeli od udeleženca osmine finala Evrolige.
Tuji igralci odhajajo brez odškodnine, konec koncev imajo do tega vso pravico. V klubu si želijo, potem ko je sezona v Evropi zanje takorekoč končana, rešiti vsaj jadransko ligo in domače prvenstvo. Če bi Olimpija izgubila pravico do nastopa v Evroligi, bi bila to velika izguba ne samo za ljubljansko, pač pa za celotno slovensko košarko.
Zaenkrat ji ob strani stojijo vsaj zvesti sponzorji. Če bi jim ob bok stopila še država, bi bila pot do sanacije še nekoliko lažja. Nedeljski rezultat pri tem zagotovo ne bo v škodo.
