Abubakar je eden od tistih desetih Afričanov, ki so lani po sporazumu z Evropsko unijo prišli k nam z Malte. Rodil se je v Somaliji, a je v zadnjih desetih letih tam preživel le nekaj mesecev. Iz države je poskušal uiti trikrat, v zadnjem poskusu je prek Etiopije, Sudana, Libije in Malte prišel do Slovenije. ”Zdaj že skoraj leto dni živim v integracijski hiši v Mariboru. Tudi službo sem si našel tukaj, sem picopek. Doma v Somaliji so ostali žena in moji trije otroci. Stari so trinajst, osem in šest let.”
Pred pol leta je Abubakar vložil prošnjo, da bi se mu v Sloveniji lahko pridružila tudi njegova družina: ”Nisem še dobil odgovora. Upam, da bodo lahko prišli. Ne vem kdaj, ampak upam, da nekoč bodo. Rad bi, da bi bili skupaj. Nisem jih videl že šest let.” Dodaja, da je bilo težko kar oditi od doma ob takrat majhnih otrocih, a da je bila to edina možnost za preživetje vseh: ”Pošiljam jim denar, ker drugače ne bi preživeli. Žena nima službe, ker služb zaradi stalnih vojn sploh ni. Pač skrbi za otroke. Jaz pošiljam, kolikor lahko. 300 evrov, 200, odvisno, koliko vsak mesec zaslužim. Če ne, pošljem pač toliko, kolikor imam. Da preživijo.”
Na Malto je Abubakar prišel leta 2006, naselili so ga v tamkajšnjem centru za prebežnike iz Afrike, kjer je dobil status begunca, našel pa si je tudi delo v neki italijanski restavraciji: ”Delal sem v italijanski restavraciji kot kuhar, tako da poznam vso italijansko hrano.” Ker so se začele ljudske vstaje v Severni Afriki, se je število beguncev na Malti zelo povečalo in tako so nekaterim ponudili, da odidejo v Nemčijo, Francijo, na Madžarsko ali v Slovenijo. Odločil se je za Slovenijo, kjer ima priznan status begunca, ki ga je dobil že na Malti.
Vrnitev v Somalijo za Abubakarja seveda ne pride v poštev. Pravi, da zaradi dvajset let trajajoče vojne življenje tam ni mogoče. Država obstaja samo na zemljevidu, v njej pa vladata revščina in nasilje: ”Ušel sem leta 2001 in potem še leta 2002, pa 2005. Če bi ostal, me verjetno zaradi spopadov in obračunavanj med plemeni ne bi bilo več. Z avtomobilom sem iz Somalije prišel v Etiopijo, potem pa malo peš, malo z avtomobilom prek Etiopije in Sudana do Libije. Tam sem nekaj časa delal kot gradbeni delavec. No, dela je zmanjkalo, zato smo s čolnom odšli iz Libije na Malto.”
Tam je, kot rečeno, zidarsko žlico zamenjal za kuharsko, svoje znanje pa poskuša izkoristiti tudi v Mariboru: ”Ko sem prišel v Maribor, sem poslal svoj življenjepis vsem picerijam v Mariboru, poklicali so me iz picerije Padrino, v kateri zdaj delam, me vzeli na preskus za dva meseca in nato sem podpisal pogodbo.” Verjetno edini temnopolti picopek v Sloveniji v smehu doda še, da ”nekateri gostje sprašujejo šefa, kdo je ta črnec, ki dela zanj. Potem jih zanima, ali govorim slovensko. Ko jim šef pove, da slabo, jih zanima, ali bom prav spekel pico. Nekaterim sem všeč, nekaterim pa ni najbolj všeč, da jim peče pice Afričan.”
Ko Abubakarja vprašate po njegovih načrtih, vam bo povedal, da si želi iz integracijske hiše oditi v svoje stanovanje. Tukaj mu je všeč, tudi nad službo nimam pripomb, zato načrtuje, da bo v Sloveniji ostal: ”Rad bi ostal tukaj, ampak z družino. Če bi oni lahko prišli, bi ostal za vedno. Če ne, pa ne vem. Bom pač moral narediti drug načrt.”
