Mesto industrije, rudnika, mesto rokometa in smučarskih skokov. Mesto najvišjega kipa, mesto rocka, medkulturnega dialoga mladih in mesto priložnosti za mlade. Velenje.
Epicenter tamkajšnjega mladinskega dogajanja je že 15 let mladinski center eMCe plac, kjer lahko mladi preživljajo koncertne in drugačne vsebinske večere.
Obenem pa je to tudi prostor, ki – s povezanimi organizacijami – velenjski mladini ponuja priložnost za udejanjanje lastnih idej, nabiranje pomembnih življenjskih izkušenj in neformalno izobraževanje.
Plavajoče mesto
Med aktivnimi, razmišljujočimi in obetavnimi mladimi, s katerimi smo se pogovarjali v tokratni izvedbi Terenskega Generatorja, je tudi Elvis Halilović.
Trenutno se največ ukvarja z Geodezičnim ekološkim plavajočim objektom. Gre za plavajočo platformo, ki bo prihodnje leto v okviru EPK Maribor 2012 postavljena sredi Velenjskega jezera. Namenjena pa bo bivanju brez izpustov in škodljivih vplivov na okolje. Vsi elementi objekta bodo namreč prirejeni tako, da s svojo prisotnostjo ne bodo negativno vplivali na okolje.
V plavajočem mestu bodo bivali različni umetniki. V popolni izolaciji, stran od vsega, brez mobitelov, radia, brez kakršnegakoli zunanjega inputa. Delali bodo torej v popolni izolaciji. “In šele takrat lahko vidiš, kakšne vrednote ti nekaj pomenijo, kaj potrebuješ, česa ne, kaj je odveč,” razmišlja Elvis.
Poglavitni cilj projekta je popolna prehranska samozadostnost. Pri današnjih hišah, pravi Elvis, “vsi stremijo k temu, da bo imela vetrnice, sončne celice, morda shranjevalnik toplote. Nihče pa ne razmišlja o hrani. Lahko imaš ne vem kakšno hišo, ampak če nimaš za jesti, je konec s tabo.”
Želja: samozadostna hiša
Pojasnjuje, da pri 24 letih živi v bloku. “In ko živiš v bloku, živiš skupaj z vsemi sostanovalci, ki so nad tabo, pod tabo, levo in desno. In moja želja je, da grem v kratkem na svoje, si zgradim samozadostno hišo in sem, kolikor se le da, neodvisen od okolja, trgovskih centrov in vseh teh stvari. Ker se vse da narediti!“
V bližini Termoelektrarne Šoštanj sledi trajnostnim načelom. Večinoma se vozi s kolesom. Pojasnjuje, da je to ena od stvari, ki se jih je navadil med študijem v Ljubljani. “To sem torej pripeljal v Velenje in lahko rečem, da sam mogoče pet meščanov okužil s tem, več pa ne.“
Pri oblikovanju se na daleč izogiba, kot pravi, nepotrebnih tehnoloških naprav modernega človeka. “Če pogledamo na dolgi rok, hipotetično: je solarna nevihta, vsa elektronika pocrka, čemu ti to potem služi? Lahko zgolj vržeš stran.“
Če bi imeli stare telefone, pojasnjuje, bi se o določenih stvareh velikokrat hitreje dogovorili kot pa zdaj z mobilnimi telefoni. “Če si se po stacionarnem telefonu dogovoril za uro srečanja, si se takrat moral srečati, ker ni bilo druge možnosti.”
Stand-up komik in kmalu doktor matematike
Deloholik, lokalpatriot, matematik, ki bo kmalu doktoriral. 27-letni Uroš Kuzman, še eden od velenjskih sogovornikov, pa je tudi stand-up komik, navdušen planinec in nedolgo tega še bolj kot zdaj vpet v velenjsko mladinsko organiziranje. Da se je odločil za matematiko, sta soodgovorna njegov brat in oče, oba matematika. Za uspeh pa je bilo potrebnega veliko učenja, garanja in odrekanja, priznava.
Kaj družba danes bolj potrebuje – družboslovce ali matematike?
Svojim študentom ponavadi povem, da se seštevanje zdi težko, ampak ko se človek nauči poštevanko, je pa seštevanje lahko. Vedno moraš poskušati svoje možgane, to svojo možgansko mišico, še malo bolj pretegniti, kot bi si jo želel. In če ti jo uspe, jo boš potem tudi pri drugačnih problemih lažje raztegnil. To pomeni, da ne glede na to, kaj v matematiki študiraš, se lahko lotiš zelo teoretičnih stvari na zelo konkreten način.
Pri družboslovju je morda stanje malenkost drugačno, ker ima družboslovje bistveno manj neke klasične doktrine, bistveno manj resnic je v družboslovju, bi rekel, ki se jih lahko označi za črno ali pa belo, torej da je res, ali pa ni res. Vedno obstaja možnost interpretacije, zato družboslovje težje dojemam kot fiksno znanost. Je neka stvar, ki se prilagaja družbenim spremembam in razmeram. Seveda so ljudje, ki v teh vedah tudi zelo koristni, zelo dobrodošli, mogoče za ta hipni razvoj, naravoslovci pa so tisti drugi pol. Jaz se včasih pošalim in rečem, družboslovci so ženske, naravoslovci pa smo moški.
Po tvojem odgovoru sodeč podpiraš širjenje znanja, vseživljenjsko učenje, izobraževanje na različnih področjih. Članek o čem si nazadnje prebiral na Wikipediji?
Verjetno s kakšno matematično vsebino na angleški wikipediji, ki je zelo zanesljiv vir.
Lahko opišeš temo svoje doktorske disertacije razumljivo tudi nematematikom?
Ne (smeh).
Iskreno …
Da, je iskreno. Sem tipičen teoretični matematik. Trenutno se ukvarjam s področjem kompleksne analize. Kaj več kot kompleksno število … pa težko rečem za asociacijo. Zato raje rečem ne, pa kar pri tem zaključim.
Ko sva ravno pri kompleksnosti, kako kompleksen je tvoj humor?
Stand-up komedija in izbor materiala nekako zrcalita človeka. Njegovo notranjost, preteklost, razmišljanje. In pač produciraš šale, ki izvirajo iz tebe, iz tvojega ozadja. Ne morem reči, da je to znanstvena veda, ali pa da je moj humor nekaj zelo, zelo znanstvenega. Pa tudi ne morem reči, da sem že blazno napredoval, ker se s tem šele eno leto ukvarjam in mislim, da se bom šele čez približno dve leti prelevil v takšnega komika, kakršen bom potem tudi v resnici, če se bom s tem še naprej ukvarjal.
V svojih šalah uporabljam neke stvari, neke asociacije … trenutno pa najbolj uporabljam to, kar se mi je v Ljubljani dogajalo kot študentu. To je nekakšna značilnost mojega materiala. To vem, ker, ko nastopam v Ljubljani, me ljudje drugače sprejmejo kot nekje izven Ljubljane, v manjših mestih, kjer jim ta študentska kultura oz. dogajanje v Ljubljani ni tako blizu. Ne morem pa reči, da bi iskal neke vzporednice, ali pa politični humor, ali pa nek genialni sociološki, znanstveni humor. Tega ni, vsaj zaenkrat ne, ker pač menim, da imam veliko manjših in preprostejših stvari povedati ljudem.
Sva v tvojem kabinetu, zunaj se temni, si po predavanju. Predstavljam si, da boš kasneje še delal v kabinetu. Koliko časa – v tem življenjskem obdobju – delaš?
Delam v intervalih. Včasih ves teden delam matematiko, potem pa dva dni denimo samo stand-up komedijo. Všeč mi je, da mi ta služba to omogoča. Vem, kaj moram in se potem znotraj tega organiziram. Delam pa v bistvu ves dan, celoten dan je delo. Je pa tako, da pridem vsak dan v kabinet in tukaj preživim vsaj nekaj časa, študiram, pripravljam vaje, predavanja, raziskujem za svojo disertacijo, pišem članke in včasih počnem še tiste stvari, ki jih tudi obstransko delam.
Je najtežja reč pri tvojem delu popravljanje nalog študentov?
Menim, da je najbolj neprijeten del vsakega pedagoškega procesa ocenjevanje. Ponavadi se prijateljstvo med študenti in asistenti konča ravno v času, ko objavimo prve rezultate kolokvijev. Takrat je trenutek, ko od kul asistenta postaneš malo manj kul asistent. Ampak tudi to delo sodi k službi. Sicer pa uživam, ko učim. Uživam, če imam pozornost publike, če so ljudje pripravljeni študirati.
Zato sem zelo vesel, da občasno učim tudi kakšen predmet na drugi bolonjski stopnji. Tam se moram veliko učiti, da lahko sploh vodim vaje. Veliko študiram, veliko časa temu posvetim, ampak po drugi strani imam potem tudi samo pet, šest študentov, ki so res motivirani, da se nekaj naučijo, in potem to povsem drugače sprejemajo, kot pa študenti v neki veliki predavalnici. Je pa vse težko, vse je težko in vsaka služba ima tako pozitivno, kot tudi negativno plat.
In ko postane težko, poiščeš oddih v gorah, hribih?
To je eden mojih užitkov. Planine so kraj, kjer se lahko sprostiš, kjer lahko razmišljaš. Nenazadnje se miselni proces ne prekine, zaradi tega, ker hodiš. Nedvomno so to tudi kraji, kjer sem preživel najbolj začinjene stvari svojega družabnega življenja. Bili smo odlična družba v študentskih letih in skupaj smo planinarili v Bosni, Črni Gori, Makedoniji, na Slovaškem, v Bolgariji. In to so bila takšna doživetja, ki jih vidiš v teh starih srbskih filmih tipa Ko to tamo pjeva.
Kdaj pa si začel razmišljati o eksistencialnih vprašanjih? Stanovanje, služba itn. Koliko si bil star, se morda spomniš?
Ja, spomnim se. Zdaj sem začel razmišljati o tem (smeh). V bistvu sem si študentski status nekoliko podaljšal. Še vedno sem mladi raziskovalec. To je nekakšno prehodno obdobje zame. Še vedno, denimo, živim v domu podiplomcev, kar pomeni, da sem še vedno v nekakšnem javnem stanovanju.
Pred kratkim sem bil tudi dvakrat po štiri mesece službeno v Franciji in zdaj, ko sem se vrnil, sem začel o tem razmišljati in moram priznati, da tehtam možnosti – živeti v Ljubljani, na obrobju prestolnice, ali morda celo v Velenju? Je pa dejstvo, da ima pač vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti. Se voziti vsakodnevno v Ljubljano v službo, kar bi bilo precej naporno? Ampak po drugi strani pa majhno, enosobno stanovanje v Ljubljani stane približno toliko kot trisobno v Velenju.
Menim pa tudi, da bi bilo Velenje za mojega otroka bistveno bolj mirno mesto … zdi se mi bolj domače, veliko priložnosti ponuja. Ne samo kulturnih, subkulturnih, ampak po drugi strani tudi športnih. Velenje je stičišče različnih klubov, ki imajo zelo močno mrežo in kjer lahko otroci, zaenkrat še praktično brezplačno, pridobivajo to znanje in zdravo živijo. Tako da je tudi to eden od zelo pozitivnih vidikov življenja v Velenju.
Velenje je tudi mesto oblikovanja
Darja Osojnik je s posodico za detergent za ročno pomivanje posode Deterball zmagala na mednarodnem natečaju Gorenja. S podjetjem še vedno sodeluje. Pojasnjuje, da je idejo dobila med pomivanjem posode.
“Motile so me plastenke v katerih je detergent, ker so neestetske in nestabilne. In te težave sem hotela rešiti.“ Sicer pa je to posodica za detergent, pri kateri kroglica, ko se zavrti, prenese detergent na površino in na gobico.
Darja je sicer absolventka industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Strinja se, da je Velenje tudi mesto oblikovanja in tu vidi svojo prihodnost.
Opozarja pa na precej razširjeno kritizerstvo. Upravičeno kritiko sicer pozdravlja, vseeno pa meni, da danes manjka predvsem pohval. “Zdi se mi, da je glavni problem pri tem ta, da ljudje postanejo pasivni, ker si ne upajo nastopati in biti aktivni, saj jih skrbi, kaj bodo pa drugi rekli.“
Kako se je zaključil sobotni Terenski Generator?
S koncertom preverjenih lokalnih rokerjev Res Nullius. Ampak to je že druga zgodba …