Sedim v močvirju in razmišljam.
Preden začnejo za nas veljati pravila, ki veljajo za nacionalne medije med volilno kampanjo, še nekaj malega o strankah in volitvah. Predvsem pa o zdravi kmečki pameti.
K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti in je sedaj morebiti prišel čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je recimo podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premieru v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je izrazil v tekstu, imenovanem »bankrot zdrave kmečke pameti«, ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc.
Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča, da se na »zdravo kmečko pamet« govorci sklicujejo vedno »post festum«, se pravi ko je določeno, največkrat za družbo škodljivo dejanje že storjeno. »Zdrava kmečka pamet« torej pogosto velja za nazaj. Redko je »zdrava kmečka pamet« tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do sedaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekaj kasneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to »zdrava kmečka pamet« sploh je. Filozofi bi dejali, da potemtakem obstaja tudi »nezdrava kmečka pamet«, a takšno razmišljanje je bogoskrunsko. Čeprav bi lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj »nezdrave kmečke pameti« celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri »zdravi kmečki pameti« za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku.
Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je recimo romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kako pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in recimo v Pekrah ustanovil kmetijsko šolo, ta šola pa je začela »zdravo kmečko pamet« učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja, predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne preseneča, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam draga SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa bo, če ne SLS, reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bo tekmovala za volivce. Saj ne da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi drugi, le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšat število ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižat maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosil? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšat davek od dohodka pravnih oseb.
Jože: Ja kaj pa, če bo prej dež? Kaj pa potem, ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dve zgradil, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva preproste, jasne in učinkovite rešitve.
Z drugimi besedami: največji del proračuna EU gre za spodbude zdravi kmečki pameti, to pa nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki sicer nima tako dobrega PR-ja in jo omenjajo redki neodvisni razlagalci ne zgolj slovenskega podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi zvit in ni večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.
