Američani Saul Perlmutter, Adam Riess in zdaj v Avstraliji zaposleni Brian Schmidt so pred nekaj dnevi dobili letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko “za odkritje pospešenega širjenja vesolja z opazovanjem oddaljenih supernov”.

Da se vesolje širi, je že kmalu po prvi svetovni vojni z opazovanjem oddaljevanja galaksij na observatoriju Mt. Wilson v Kaliforniji odkril Edwin Hubble. Odkritje letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko je bila presenetljiva ugotovitev,  ki je v marsičem spremenila pogled na razvoj vesolja. 

Dokončno so namreč pojasnili, da se vesolje v svojem širjenju nikoli ne bo ustavilo in spet začelo krčiti samo vase, oziroma, da  bi  velikemu poku  lahko sledil veliki stisk.

Pospešeno širjenje vesolja lahko razumemo kot dokaz za obstoj tako imenovane kozmološke konstante, ki jo je uvedel Albert Einstein, ponovno pa so jo obudili letošnji nobelovci. Interpretirali so jo kot temno energijo, ki deluje kot nekakšna antigravitacija in pospešuje širjenje vesolja. Ne vemo, kaj je to, ampak če so opazovanja taka, kot so, in to je seveda zdaj potrjeno, potem mora ta zadeva obstajat in na neki način smo mi vedno bolj nepomemben del vesolja, pravi prof.dr. Tomaž Zwitter.

Običajna snov morda obsega komaj 4 % vsega, nekako 20 % je še temne snovi, vse preostalo pa je ta temna energija – se pravi, pred 13 leti so letošnji nobelovci pravzaprav odkrili obstoj nečesa, kar je v vesolju dominantno, glavna komponenta . Si predstavljate, koliko napora je bilo posvečenega temu, da bi to komponento bolje razumeli, in koliko ga še bo?

Nagradno vprašanje najdete na strani Frekvenca X.

Mija Škrabec Arbanas, Tomaž Zwitter