Slovenske parlamentarne stranke so v krizi. Tako in drugače. Javnomnenjske ankete večini napovedujejo volilni polom, na politični lestvici se vzpenjajo novi igralci. Stranke, ki so o naši usodi odločale doslej, so tudi globoko v kreditih, ker so imele v preteklosti (pre)razkošne kampanje.

Zato ne presenečajo napovedi strankarskih volilnih strategov, da se bodo letos kandidati usmerili predvsem na splet, da bodo torej prepričevali tiste, ki so v spletnih druž(a)b(e)nih omrežjih. Pa je to sploh mogoče? Lahko Facebook, Twitter in ostale spletne skupnosti odločijo volitve?

Po vplivu so spletna omrežja že takoj za televizijo, občasno jo celo prehitevajo. Vendar to še ni dovolj, opozarjajo poznavalci.

“Vsak, ki si lahko privošči računalnik, lahko teoretično sodeluje v politični razpravi … A od tega dejanja do konkretne spremembe je pot ravno tako dolga, kot je bila kadarkoli prej,” opozarja Lenart Kučič, novinar in komentator Dela. Za zadnje revolucije pravijo, da so internetne, smejali pa bi se, če bi za islamsko revolucijo v sedemdesetih dejali, da je bila avdiokasetna. Odprtost spletne platforme enačiti z demokracijo je bizarno, je prepričan.

“Verjetno organizacija protestnikov v Egiptu ne bi bila tako enostavna, če ne bi bilo novih medijev … A po hitri menjavi režima je nastala praznina, ker protestniki niso imeli časa premisliti, kaj si sploh želijo,” pojasnjuje dr. Andraž Petrovčič s Fakultete za družbene vede.

Spletna omrežja precenjujemo. Lahko pomagajo, ne morejo pa odločiti.

“Če je volilna bitka tesna, tako, kot je v Sloveniji, pa splet lahko postavi okvir. Nekako v stilu: favorita sta Janković in Virant, iz tega narediš zgodbo in jo potem vzdržuješ iz dneva v dan, do volitev. To lahko na spletnih omrežjih storiš precej bolje kot v ostalih medijih,” ugotavlja uspešen hrvaški politični strateg Krešimir Macan.

Jernej Verbič