Sedim v močvirju in razmišljam
Danes pa o nenavadnem zapletu med ministri in policaji. Govorimo o preiskavi policistov na Notranjem ministrstvu zaradi najema poslovne zgradbe NPU. A še pred trdimi dejstvi nekaj o kadrovski politiki- tako ministrov, kot tudi policajev. Že bežen pogled na dvajset let slovenske samostojne države nas prepriča, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala ministra. Enostavno je preveč ministrov, ki se prepogosto menjavajo in premalo prebivalcev. Če smo v dvajsetih letih vzredili, tako preko prsta, kakšnih 200 ministrov, je to sicer še promil na celotno prebivalstvo; v recimo dve sto letni zgodovini, pa bomo govorili že o procentih celotne populacije.
In zdaj k policajen. Več kot očitno je, da bo sčasoma vsaka slovenska družina dala vsaj enega policaja. Ker, ko gledamo vse te silne racije, ki jih vsakodnevno kažejo v osrednjih dnevnikih, nikoli ne prepoznamo kakšnega policaja iz katere prejšnjih racij! Vedno so novi, za razliko od odvetnikov, ki čez mesec dni nato ovržejo njihove izsledke. Odvetniki so vedno eni in isti.
Torej gremo k zanimivemu in unikatnemu primeru, ko policisti vstopijo na notranje ministrstvo in pričnejo preiskovati domnevno koruptivno dejanje. Zakonodaja najbrž to omogoča in notranje ministrstvo ni ekvivalent za policijo…, ampak je vsa rabota kljub vsemu vsaj malo smešna. Policaji, ki preiskujejo sami sebe nimajo pravega smisla. Podobno, kot če bi na ministrstvo za delo vdrli delavci in začeli delati. Ali pa bi na ministrstvo za obrambo prišli vojaki in začeli streljati. (slednje je sicer še najbolj verjetno), ali pa bi prišli na ministrstvo za šolstvo učitelji in pričeli učiti. Le če bi umetniki v neprebojnih jopičih vdrli na ministrstvo za kulturo, ni jasno kaj bi tam počeli.
Kakorkoli:
Ko se policaji znajdejo na notranjem ministrstvu, je duhovitost situacije le prva faza vsega absurda. Druga pa je ta, da, kot že čivkajo vrabci na vejah, tiste škatle, ki izginjajo na zadnje sedeže policijskih Golfov, nikoli nikogar ne obsodijo. Pred sodnika jih morda spravijo, za rešetke pa nikoli. Zato so policisti proti ministrom, tajkunom in visokim uradnikom izguba časa!
Vsaj tako se zdi na prvi pogled, ko naša razlaga nenadoma najde presenetljivo rešitev.
Zunanjemu opazovalcu se zdi vse to le nekakšna predstava; gledališke, ali podeželska veseloigra, morebiti pasijonska igra, odvisno od opazovalca in tematike- ampak kaj pa če gre prav za to? Da je vse skupaj ena velika prestava, v kateri ni gledalcev in ne igralcev, temveč smo vsi skupaj ujeti v dramskem besedilu z naslovom: »Republika Slovenija«?
Postmoderna umetnost nekaj podobnih poskusov že pozna, ne nazadnje so se idealu večkrat približali znotraj NSK- a ker vemo da »post moderni« sledi »premoderna«, katere svetišča imamo tudi na slovenskem, je takšen megalomanski dramski koncept povsem možen. Ker pa v drami, kjer smo vsi tako igralci, kot tudi gledalci, ni mogoč kritični odmik- se pravi, da se gledalci ne zavedajo, da igrajo in gledalci ne da gledajo, je najti dokaz za takšno dramo izjemno težko.
Pa smo dokaz vseeno našli in ponudil ga je, kako nenavadno, mariborski župan; ena najboljših stranskih vlog v predstavi-neponovljivi (lačni) Franz Kangler. Le ta je, ko so policaji odigrali svojo vlogo in odnesli škatle z zaseženim materialom na zadnje sedeže Golfov, tudi odigral svojo vlogo in ovadil policaje, ki so odnesli škatle. A med to običajno ovadbo je navrgel stavek, ki dokazuje, da je »Republika Slovenija« resnično dramska predstava; žal pa se je protagonisti ne zavedamo.
Kangler je med ovadbo izdal, da policaji sami sebi pišejo anonimke, na osnovi katerih nato preiskujejo ministre in župane in uradnike in tajkune. »Hopla« zastrižemo z ušesi! Anonimka, ki ni anonimna in služi le fabriciranju nekega dogajanja, pa ni nič drugega kot dramski tekst. In tako naenkrat naša drama, »Republika Slovenija« dobi tisto nujno, kar potrebuje vsaka drama. Avtorja, ali več njih.
Tako pridemo do presenetljivega spoznanja, da policaji niso policaji temveč so dramatiki. S tem ko sami sebi pišejo anonimke, ko pišejo obtožnice, celo ko pišejo listke za prometne prekrške, pravzaprav pišejo dramsko besedilo. Osnovni namen vsakega dramatika je videti besedilo uprizorjeno in plačano. Policaji pa počnejo prav to! Z vedno novimi ovadbami skrbijo, da predstava teče naprej, hkrati pa si zagotavljajo eksistenco.
In vezivo, ki kot pribito drži skupaj vse te domneve najdemo, kje drugje, kot pri Cankarju. Cankar v svojem štirinajstem pismu Govekarju najprej protestira, ker ljubljansko gledališče noče uprizoriti komedije: »Za narodov blagor«! Govekar se namreč izgovarja, da nimajo dovolj dobrih igralcev. Kasneje pa v istem pismu Cankar omeni, da ima namen napisati »veliko zgodovinsko dramo«, ki pa je, kot uči literarna zgodovina, ni nikoli izgotovil. Vendar- ali je res ni?
S policaji, ki sami sebi pišejo anonimke in politiki, ki to verjamejo, smo na slovenskem dobili odlične igralce, ki uprizoritveni nivo, kot ga zahteva »Za narodov blagor«, večkratno presegajo. Z vsemi nami, ki te igralce gledamo in toleriramo, dramatikom pa ploskamo, smo dobili dvo milijonsko zvesto občinstvo, ki se na vsakih volitvah ponovno naroči na en in isti abonma.
In če je »Za narodov blagor«, parabola slovenstva, je Cankarjeva »velika zgodovinska drama« – njegova realnost.
