Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.
Gre pa zato.
Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.
Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!
V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.
Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje? Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.
In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo na pamet.
In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani. Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.
Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.
