Sedim v močvirju in razmišljam.
Te dneve se pojavlja nova razlaga in vsaj delni odgovor za težavno obdobje skozi katerega gre naša družba in država. Ponovno so stopili v ospredje simboli. Kot je znano, skupina rahlo pretirani navdušencev, obsoja kiparja Marka Pogačnika, da je v slovenskem grbu skrita smrtonosna koda. Koda škoduje ne samo državi kot taki, temveč tudi posameznikom, saj med izpostavljenostjo slovenskemu grbu, (že po pol ure) pride vsaj do zakisanja telesa. Lahko pa še do česa hujšega.
Takšne obtožbe, s katerimi se bodo brez dvoma spoprijeli na mnogih nivojih in mnogih internetnih forumih, pa kljub začetni bizarnosti sprožajo nekaj zanimivih vprašanj.
Torej; do zdaj smo verjeli, da slabe in nevredne simbole producira predvsem slaba in nevredna država. Oziroma, da so simboli spoštovani ravno toliko, kot je spoštovana država. Zdaj pa se pojavlja tudi možnost interaktivnih simbolov; se pravi, da lahko simboli aktivno vplivajo na usodo države. Kar smo slutili že nekaj časa, vse bolj stopa v ospredje kot dejstvo in tako si moramo zastaviti usodno vprašanje: » ali so simboli takšni, kakršne so države, ali pa so države takšne, kakršni so simboli?«
Poglejmo torej nekaj osnovnih simbolov slovenske državnosti. Grb smo že omenili in le ta se ponovi tudi v zastavi, ki pa je ob tem zgolj še ena verzija »rdeča, bela plava, to naša je zastava«!
Težave s himno, za katere spremembo so se zavzeli znani intelektualci, so tudi znane. Zdravljica naj bi bila namreč edina himna, ki ne poje o svojem narodu, temveč o drugih- razen tega pa v širšem kontekstu poziva na alkoholizem, kar pa tudi ni sprejemljivo.
Predsednik države je preveč politično aktiven in pristranski, da bi ga lahko uvrščali med resne simbole, ob njem pa ima Slovenija še povsem praktični problem s svojim imenom. Zamenjevanje s Slovaško se v zadnjih letih ni poleglo in bolj kot so ljudje po svetu neumni, oziroma, bolj kot se niža izobrazbena struktura svetovnega prebivalstva, pogosteje nas zamenjujejo. Kar škoduje ne samo podobi in prepoznavnosti, temveč posledično tudi slovenski ekonomiji.
Tako himna, kot predsednik, sploh pa ime, niso le simboli, ki nemo čepijo ter v prostem času malo posimbolirajo, temveč so, kot vidimo, aktivni udeleženci usode Slovenije. Če vsemu temu še prištejemo rušilni kozmogram, ki ga je nesrečni kipar vgradil v grb, imamo simbole, ki so v skupni usodi Slovenije bolj aktivni kot recimo Desus. Kar pa že ni več mala stvar.
Vendar je takšno razmišljanje zgolj teoretiziranje, ki pa ga imamo v težkih časih že tako ali tako preveč. Zato je potrebno narediti poizkus, kot oni dan, ko so s poskusom ugotovili predvidevanje, sevda slovenskega znanstvenika, da obstajajo delci hitrejši od svetlobe. Jasno- saj se nam Slovencem vedno posveti prej, kot vsem drugim!
Poskus, ali simboli aktivno vplivajo na usodo slovenstva ali ne, naj bo enostaven in učinkovit. Obstajata dve možnosti; ali menjamo vse simbole in ugotavljamo, v katero smer bo šla usoda Slovencev, ali pa menjamo vse Slovence in ugotavljamo kako se bodo pričeli obnašati simboli. Ker je poskus druge možnosti zelo težko pripraviti celo v laboratorijskih razmerah, se odločimo za prvo možnost, torej za temeljito rekonstrukcijo slovenskega simbolizma.
Najprej ime države. Predlagamo nekaj povsem enkratnega, kar bi dvignilo prepoznavnost na najvišji možni nivo, to pa lahko storimo le z radikalnim razmišljanjem,. Recimo, da ime države ne postane beseda, temveč številka. Lahko bi se imenovali »9« ali pa »22«! Druga možnost pa je, da prodamo ime države sponzorjem, saj bi ob tem še nekaj zaslužili. Si lahko mislite kakšen globalni uspeh bi bil, če bi se naša država imenovala Adidas, Primož Kozmus pa bi zmagal v Londonu. »Gold medal-Primož Kozmus from Adidas«!
Himna tudi ni problematična; če hočemo himno spraviti v soglasje s kulturnim nivojem naroda, moramo Prešerna nujno zamenjati z njegovim bližnjim sosedom Avsenikom. »Slovenija, od kod lepote tvoje« govori o Sloveniji, s čimer bi zadovoljili Borisa Pahorja in Draga Jančarja, ljudje pa bi bili navdušeni, da lahko na svojo himno plešejo. Slovensko nogometno moštvo, ki se zaziblje v ritmu valčka pred kvalifikacijsko tekmo, bi vlilo nasprotniku več strahu kot bojevniška »haka«, ki jo zaplešejo novozelandski športniki pred svojimi nastopi! Nekaj težav bi bilo z zastavo, a če bi jo menjavali recimo na vsake štiri mesece, bi se je ljudje počasi navadili. Tako bi bila do maja povsem bela, preko poletja povsem rdeča in nato do zime čisto črna. Celo problem predsednika, ki prav tako deli slovensko dušo in je za mnoge neprimerni simbol, bi lahko rešili. Kot smo naredili s selektorjem košarkarjev in tekačev na smučeh, bi morali tudi predsednika države pripeljati iz tujine. Outsorsati«, se reče popularno. Po svetu je polno odsluženih predsednikov, diplomatov, moralnih avtoritet in podobnih, ki bi jih dobili za majhen denar in dejstvo, da ne bi znali slovenščine bi bilo le dobrodošlo. Tudi današnjega predsednika mnogi ne razumejo.
Če pa se tudi po koreniti rekonstrukciji simbolov še vedno ne bi izkopali iz globoke krize v katero smo zapadli, bi morali pristopiti k drugi, mnogo težji možnosti. Pustiti simbole takšne kakršni so in rekonstruirati sami sebe.
