Ko se Petra Hudovernik vozi mimo brniškega letališča, jo pogled na staro letalo pred aerodromom odpelje – v šestdeseta: “Veliko varneje je bilo poleteti na luno, kot pa s tem letalom preko Atlantika.”
Leta 1965 je začela delati kot stevardesa pri predhodnici današnje Adrie Airways, ki se je takrat imenovala Adria Aviopromet, letalski prevoznik pa se je ukvarjal s čarterskimi leti. Leteli so tudi v Južno Ameriko, pa v Cleveland (ZDA).
Današnji oglas za stevardeso bi po vsej verjetnosti vseboval določila, da mora biti kandidatka mlajša od, denimo, 25 let, s študentskim statusom in neporočena. Tudi izkušenih stevardes na letalih danes ni veliko. Petra pa je svoje delo opravljala vse do upokojitve pred trinajstimi leti.
Za službo je izvedela s pomočjo prijatelja, čigar oče je bil pilot. Strinja se, da so današnji oglasni pogoji za delo stevardese precej diskriminatorni. Pogoji pa so bili ponekod precej kruti tudi že pred desetletji: “Air France ni dovolil stevardesam, da bi se poročile.” Pri njeni letalski družbi se zaposlene s tovrstnimi težavami niso soočale, vseeno pa meni, da je bilo ženskam včasih veliko težje zasesti mesto v pilotski kabini.
“V primerjavi z današnjim časom, je bilo takrat praktično nemogoče, ker so bili moški strahotno ljubosumni na svoj poklic. To bi lahko potrdila Marijana Dežnak, ki je začela kariero v Adrii. Ni ji bilo za obstati v Sloveniji, odšla je na Nizozemsko, kjer pa je uspešno pilotirala tudi največja letala.”
Leta 1998 se je upokojila. Navajena razgibanega življenjskega sloga – v zraku je vsega skupaj preživela kar dobri dve leti – se je leta 2000 odpravila na triletno jadranje okoli sveta. Pred tremi leti pa se je v Andih povzpela še na 6000 metrov visoko goro. Živi v mirni gorenjski vasi. V bližini letališča Jožeta Pučnika.
