Poslušalec je ob doplačilu 470 evrov dohodnine na poštnem okencu plačal kar 4,7 evra provizije. Kako je to mogoče? Zakaj je Slovenija med evropskimi državami z najdražjimi bančnimi storitvami? Javne blagajne napovedujejo konkurenco Pošti in bankam.
Povod, da smo se zatopili v provizije, ki jih Pošta in banke zaračunajo ob plačilu različnih položnic, je bilo sporočilo poslušalca, ki je debelo pogledal, ko so mu ob doplačilu dobrih 470 evrov dohodnine Davčni upravi Republike Slovenije na okencu Pošte Slovenije zaračunali kar 4,7 evra provizije oziroma 1 odstotek vrednosti plačila. In zakaj takšna zasoljena provizija?!
Strošek plačila standardne položnice na Pošti Slovenije namreč stane 96 centov ne glede na višino zneska. Odgovor je, kot pojasnjuje Boštjan Krisper z Zveze potrošnikov Slovenije, v novih, tako imenovanih univerzalnih plačilnih nalogih (UPN): »Davčna uprava je očitno izdala plačilne naloge brez izpolnjene OCR vrstice, ki pa so seveda dražji.«
DURS se brani
To je nenavadno, saj naj bi državni organ vendarle delal v dobro državljank in državljanov, torej naj bi jim omogočil najugodnejše možnosti, ne pa dajal priložnost dodatnega zaslužka bankam. Na Dursu se branijo, da so bili postavljeni pred dejstvo. Stojan Glavač: »Zahteva za OCR kodo je 13-mestno število, tem kriterijem pa ne moremo zadostiti. Že davčna številka je 8-mestna, čemur sledi še sklic, kar je več kot 13 mest, torej OCR kode nismo mogli izpolniti. Zaradi tega davčni zavezanci ne morejo poravnati položnic niti na bankomatih.«
In kako je mogoče, da je kljub dolgim pripravam na uvedbo univerzalnih plačilnih nalogov (ti v polno veljavo stopajo z letom 2012) prišlo do takšnega sistemskega problema, ki pomeni večji strošek za državljane in v konkretnem primeru večji zaslužek za Pošto? Na Združenju bank Slovenije pojasnjujejo, da je problem v optičnih čitalcih, OCR zapisa za nove obrazce pa do zdaj niso spreminjali zaradi minimiziranja stroškov tako pri bankah kot pri izdajateljih obrazcev. Problem bodo skupaj z davčno upravo skušali rešiti, so sporočili.
Minimiziranje stroškov ne ravno revnih ustanov pa v konkretnem primeru seveda pomeni večji izdatek za davčne zavezance …
Ogromne razlike med bankami
Pošta za nove plačilne naloge brez izpolnjene OCR vrstice zaračuna visoko provizijo.
Razlike v provizijah pa so med bankami tudi sicer izredno velike. Na Zvezi potrošnikov Slovenije provizijsko politiko slovenskih bank redno spremljajo in ugotovitve Boštjana Krisperja niso spodbudne. »Leta 2005 je plačilo položnice na bančnem okencu pri naši največji banki stalo 1 evro, danes stane že 1,80 evra. Po elektronski poti je bil pred šestimi leti strošek 17 centov, danes je že 33 centov.«
Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije je na voljo podrobna primerjava tarif vseh slovenskih bank, ki svoje cenike rade čim bolj zapletejo. »Razlike so izredno velike. Potrošnik bo za elektronsko poslovanje pri najcenejši banki na letni ravni plačal 51 evrov (Delavska hranilnica), pri najdražji pa kar 111 evrov (NKBM).«
Še večje pa so razlike pri plačevanju na bančnih okencih, ki so še vedno prevladujoč način poravnave mesečnih stroškov Slovencev. »Razlika med tremi najdražjimi (Banka Koper, Unicredit, NKBM) in tremi najcenejšimi bankami (Deželna banka, Hranilnica Lon, Delavska hranilnica) je na letni ravni več kot 100 evrov,« pravi Krisper.
Alternativa so lahko javne blagajne
Poleg ugodnejših ponudb e-bančništva in nekaterih hranilnic, ki imajo nizko provizijo, so ena izmed alternativ oderuškim provizijam tako imenovane javne blagajne, ki jih je ustanovilo že kar nekaj slovenskih občin. Brez provizije je določene položnice na primer že mogoče plačati v Mariboru, Velenju, Šentjurju, Trebnjem … Mi smo obiskali Mestno blagajno v Celju. »Plačala sem šest položnic in tako prihranila približno 6 evrov. To mi veliko pomeni,« je povedala Celjanka Milena.
Če bi gospa s šestimi položnicami stopila v sosednjo banko, bi plačala kar 9,5 evra provizije. Na celjski mestni blagajni je brez provizije mogoče plačati položnice vseh celjskih javnih zavodov ter še nekaterih podjetij, ki skupaj z občino pokrijejo minimalne stroške transakcij. Na mestni blagajni pa ni mogoče poravnati položnic večjih slovenskih podjetij, na primer telekomunikacijskih.
