Leto 2010 je svetovno leto biodiverzitete. Biodiverziteta pomeni več kot samo vrstno bogastvo živih bitij, saj poleg vrstne diverzitete vsebuje tudi pojme ekosistemska diverziteta, genetska diverziteta ter molekulska diverziteta. Pojem, ki torej vsebuje variabilnost na vseh nivojih biološke organiziranosti, je danes v splošni uporabi v glavnem nadomestil druge, kot npr. biološka pestrost, biotska pestrost, vrstno bogastvo in naravna dediščina.

Dr. Matjaž Kuntner je biolog na Znanstvenoraziskovalnem Centru SAZU in sodelavec ameriškega nacionalnega prirodoslovnega muzeja inštitucije Smithsonian. Njegovo odkritje največjega pajka mrežarja na svetu je uvrščeno v najnovejšo Guinnessovo knjigo rekordov. Rekonstruiral je  evolucijo te družine pajkov (Nephila) in dokazal, da je nova vrsta zlatega mrežarja – velikanski zlati mrežar, odkrit v zbirki raziskovalnega inštituta v Pretorii – največja, kar so jih kdaj odkrili.

val202

Velike so le samice, katerih trup meri 3,8 centimetra, noge pa 10 do 12 centimetrov. Izjemno zanimivi pa so njihovi bizarni spolni rituali, saj velikanske samice pajkovke stremijo po poligamiji, medtem ko si drobni samčki prizadevajo za monopolizacijo samic.

Pred časom  sta bila objavljena tudi  dva znanstvena članka v soavtorstvu s slovenskim raziskovalcem, biologom Matjažem Kuntnerjem. V njih so sodelavci slovenskih in ameriških inštitucij, t.j. Znanstvenoraziskovalnega Centra SAZU, Univerze v Portoriku in Univerze v Akronu objavili opis in strukturo DNK nove vrste pajka z Madagaskarja, ki so ga poimenovali Darwinov drevesni pajek (angl. Darwin’s bark spider, latinsko Caerostris darwini).

V razpravah ugotavljajo, da je vrsta nenavadna zato, ker plete najdaljše znane mreže, ki se raztezajo preko rek, niti, ki sestavljajo njihovo pajčevino, pa predstavljajo do danes najtrši poznani biološki material. Nova vrsta pajka, Darwinov drevesni pajek, izdeluje najdaljše znane mreže doslej, dolge tudi do 25 metrov. Nenavadno je, da so bile tako velike pajkove mreže doslej poznane le peščici madagaskarskih vodičev po narodnih parkih, ne pa tudi znanstvenikom in zainteresirani javnosti. To kaže na še vedno slabo poznavanje osnovnih enot biodiverzitete, to je bioloških vrst in njihovih osnovnih značilnosti.

Dr. Kunter opozarja na človekovo uničevanje uničevanja narave, zaradi katerega izgubljamo biodiverziteto. Biologi lahko odkrivajo nove vrste, vendar je proces prepočasen in torej izgubljajo bitko s sočlovekom, ki habitate in posledično biodiverziteto prehitro uničuje. Poleg urgentne zaustavitve degradacije naravnih habitatov predlaga popolnoma nov pristop k trajnemu ohranjanju vrstne in genske diverzitete, namreč trajno zamrzovanje tkiv organizmov in njihove DNK v upanju, da bodo prihodnje generacije bolj odgovorne. Morda bodo z izpopolnjenim genskim inženiringom uspele ponovno vzpostaviti gensko diverziteto, ki je prejšnje generacije niso bile voljne ali zmožne ohraniti.